Punčke so poleg plišastih igrač tiste igrače, ki jim otroci najbolj zaupajo in jih jemljejo s seboj v posteljo. Dokler so bile punčke izdelane ročno, vsak kos telesa posebej, so bile drage in dragocene, ne glede na material. Najprej so jih izdelovali iz lesa in papirja, nato iz voska. Voščene punčke so bile v 17. in 18. stoletju dosegljive le otrokom najpremožnejših. Takrat so jih delali še iz masivnega voska, ki so ga mešali z različnimi substancami in barvami, da je bil čimbolj podoben barvi človeške kože.
V 19. stoletju so bile najbolj cenjene punčke z glavami iz porcelana in z lasuljami iz pravih las, pobarvane so bile z nežnimi pastelnimi barvami, zapirale in odpirale so oči in znale reči »mama« in »papa«. Izdelovali so jih tudi iz cenejšega papirmašeja ali iz voska, ki so ga vlivali v kalupe, kar je izdelavo pocenilo. Telesa so bila navadno lesena ali sešita iz močnejšega blaga in napolnjena z žaganjem. Iz lesa ali blaga so bile izdelane tudi roke in noge. Sklepi rok in nog so bili povezani z vrvicami ali pa sešiti; glava in roke pa so bile na telo pritrjene z vrvico skozi posebne luknje. Kasneje so začeli izdelovati kroglaste sklepe, ki so omogočali premikanje rok in nog ter glave v vseh smereh. V 20. stoletju pa so prevladali novi materiali, npr. guma in celuloid, predvsem pa plastične mase.
Punčka v igri pomeni zamenjavo za živega človeka. Igra pokaže, kako otrok doživlja svet odraslih, kako odrasli z njim ravnajo in kako bi ravnal on, ko bi bil na njihovem mestu. Igra s punčkami pomeni raziskovanje sveta odraslih, ti pa lahko skoznjo proučujejo otrokov pogled na svet. Predvsem pa takšna igra sprošča domišljijo, radovednost in ustvarjalnost – seveda predvsem na področju, ki velja za izrazito »žensko«.
Darja Kromar
Literatura:
Tomažič, T. (1999). Igrače. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.
Kos, M. (1988). Punčke. Pionir, 43(4), 3-4.
