Avtorica zgodbe je Ivana Cvirn iz Sevnice.
Vam bom nekej napisava o mojh otroškh cajth kr u star tržiščin. Za nazaj rada pišem u domač govoranc, se bl zrajtam uzga, kukr je bvo tist cajt. Doma sm z gorenskga konca in u Tržič je jezk zv trd, žvim pa u Sevnc, kmau bo že petdeset let. Useen pa mam en mau tržiške šprahe u seb. Naš ata je biu ta prau Tržičan, dočaku je sto dve let, je govoru fejst po starm. Dons se tga u Tržič nč več ne sliš. Jest ga pa še zmeram slišm. Še bl se morm pomatrat, de se zrajtam fejst starh besed od moje stare mame. Dost je meva nemškh spakdrank, prtiklov, use je bvo na v. Jh bom kr tle zapisava, de jh bote vohko prebral.
Sm ta šesta, scrklanka kukr so m sestre pravle. Mama m je rodiva pr triinštrdeseth leth. Za dons fejst pozn. Leta 1947. Bl so hud povojn cajt. Ata m je reku, de so se velik basal po Tržič. So bva stanvana hitr premejhna, k je bvo dost otrok. In desetč sm se tud jest prebasova z mamo, atom in dvema sestrama vn iz pvaca, u Presko bliz Pekotove fabrke. Imeva sm enh šest let. Ta starejš sestre so se že prej omožive na druge konceTržiča. Brata so nam pa med vojno ubil, biu je partizansk kurirčk, star šestnajst let. Stanval smo spodej u zidan hiš. Ni bvo nadstropja, bva je to ena douga zidana baraka, kopalnce ni bvo, bva pa je špajza, drvarnca in svoje grede je imeva moja mama. Dost sm se igrava zunej, k je bva okol hiše trava, bliz je rasva gmajna, rada sm bva na dreves, spodej mim hiš pa je tekva reka Bistrca. U grdmu vremen smo se otroc igral na vrh na dilah. Mama je bva huda, se je bava za žehto, k je tam viseva, de j neb popackal. Prava je na usake štrnajst dni u skupn pralnc.
Najbl sm bva veseva, če m je mama poklicava: »Jana, pejd greva ležat na Vojarsk. Pa dekco sabo uzem! Tisto ta pisano k je že popacana, jo nč ni škoda.«
»A špegle vohko uzamem za sabo, bom ata uprašava , če jh da?«
Imeve so fejst črne šipe kukr za slepe ldi, vohko si gledu u sonce. Ata jh je mu že doug cajta, ke jh je dobu pa n vem . Na Vojarsk smo se šl sončat. Večkat z mamo kukr z atam. To je biu hrib bliz nas, vs kuclast in jamast, porašen z dost trave. Ime je dobu po star fabrk Predilnica, po tržišk Voje, poj se je fabrk rekv BPT Tržič. Po trav smo dal deke, se slekl, mama cvo do kombineže, otroc u hlačkah. O kopalkah se nm še sanau ni.
»Mama, a s uzeva mažo, de ne bova rdeče od sonca!«
To je bva posebna maža, na nej je pisau SOLEA. Vseen sva ble rdeče. Nismo še vedl za »zaščitne faktorje«, zato mam še dons grdo lisasto, pegasto kožo, al pa od starana, kva pa vem.
Po zim smo se po tisth kuclh dričal in smučal. Švo je na skoke. Bvo je velik dretja, smeha, šptirov in joka zarad bušk, povomanh sank. Tud poj sm se dost sankova, sploh z unuki.
Bva sm u šov. U razred je pršva tajnca in poklicava: »Jana, pejd k ravnatlu!«
Sm se tko ustrašva, de sm postava čist beva u ksiht. Sestra je pršva pome, da greva domu.
Odšle sva k tet. Povedova m je, de je potegnu pvaz bliz našh hiš in ldje so se mogl prebasat u telovadnco Partizan, rekvo se je Sokolnca, al pa k žlaht domu. Zajokava sm, nekej zarad doma, še bl pa, de neb pvaz odnesu Vojarskga hriba in use kucle. To se je tud zgodv. Pod Kukovnico na rob gmajne je bva apnenca, žgal so apno. Tega se je nabrau preveč in je začeu lest dol po hrib use do reke Bistrce. Ratale so široke jame, voda pa je mau zaliva tud Presko.
U Sokolnc so ldje z omaram naredl svoj kot, de je bvo za sebe mau miru. Jest smo šl u menzo fabrke Predilnce, je bvo zaston. S sestro sva ble pr tet. Je bvo prveč ldi na kup. Še naprej sm hodiva u šovo. Use je skrbeu, kva bo. Tud mne. Doma smo pustl mačka Mišota. Ata mu je nosu hrano čez use tiste goboke jame na pvazu. Pa tud pomerku je na hišo, de j neb pvaz uzeu. Porušu je že dve. Debevčovo in Juntezovo. Mim th hiš smo dost hodv na zgorn konc prot Pristav.
O nas se je dost pisau po cajtengh in slikal so tud. Prou fajn sm je zdeu. Čez dva al tri mesce se je pvaz umiru in usi smo vohko pršl domu. En sosedje pa so pocen kupl montažno hišo, dava jm jo je občina. Dobiva jo je od države, tko so govorv naš starš. Pr nas ni bvo dnarja za to.
Od tistga cajta naprej se je use spremenv. Jest sm zrasva u punco. Hodiva sm u kino, gledova za fanti. Ni bvo več tisth otrok k smo skup gor rasl, usi so počas odšl na druge konce.
Vojarsk hrib se je zarasu z gmajno, čez nega so naredl novo pot do našga doma, po katerm sm hodiva usak dan do svojga dvejstga leta. Poj sm šva žvet u tuj krej.
Kadr grem pogledat domu, grem čez zarašen Vojarsk in u mislh veseu pojem, skačem, kukr u otroškh cajth, vidm prelep zelen travnk, k ga že dolh ni več. Ostau pa m je en lub spomin u src.
ZA LAŽJE RAZUMEVANJE BESEDILA
POMEN BESED:
zrajtam spomnim se
cajt čas
špraha govor mater. jezika
pomatrat potrudit
spakdranka popačenka
prtikli dodana opisna imena
vohko lahko
fejst zelo močno
gmajna gozd
fabrka tovarna
basal selil
pvac mestni trg
špajza shramba
žehta oprano perilo
špegle očala
dričal sankal
špetir prepir
ksiht obraz
pomerkat popazit
Večina samoglasnikov je izpuščenih, nadomesti jih polglasnik e, ki pa ni tiskan. Gorenjsko narečje, še bolj pa stara tržiščina uporablja v govoru in pisavi namesto l u ali v. Razpored besed v stavku je poseben, verjetno vzet po nemškem jeziku.