Ustno izročilo pravi, da se je slamnikarstvo na domžalskem območju najprej pojavilo v Ihanu in to v dobi markantilističnega gospodarstva. To dejavnost naj bi iz Firenc prinesel neki odsluženi vojak. Prve kite naj bi bile spletene v Ihanu ali bližnji okolici.
Izdelovanje slamnikov v Ihanu pa naj bi prvič pisno omenjal Benedikt Franc Herman leta 1780. Avtor pravi, da so po vsej deželi precej nosili slamnike in da je bila slamnikarska obrt najbolj razvita v ihanski župniji.
Od leta 1820 dalje pa se je proizvodnja slamnikov na našem območju precej povečala, saj se je slamnikarska obrt razširila na širše področje. Izdelovali so bele in črne, grobo izdelane slamnike za preprosto domače ljudstvo. Prodajali pa so jih tudi na Tirolsko in v Nemčijo.
Na začetku so za pletenje kit uporabljali domačo pšenično slamo. Ko je delo na polju v zgodnji jeseni pošlo in se je začelo slabo vreme, so »pri kiti sedeli« od jutra do pozne noči vse tja do spomladi ter izdelovali slamnike, dokler slama ni pošla.
Skozi leta se je slamnikarska obrt močno razširila in njena ponudba močno povečala. V šestdesetih letih 19. stoletja je zaradi uvedbe strojev v slamnikarstvu prišlo do velikih sprememb. Začele so se ustanavljati slamnikarske tovarne. Za prenos sodobne, strojne tehnologije v domžalske slamnikarske tovarne sta posebej odlikovani rodbini Ladstätter in Oberwalder.
Po tem obdobju se je na območju Domžalah ustanovilo veliko domačih in tujih slamnikarskih podjetij (Logar, Ravnikar, Flis, Maček, Mazovč, Škrabar, Pavlič, Košir, Kleinlercher, Mellitzer …), v katerih je službo našlo ogromno domačinov in tujcev. Izdelovali so mnoge oblike in vrste slamnikov (3D – slamnik) iz različnih slam.
Slamnikarstvo se je razvijalo in širilo vse do druge polovice 20. stoletja, ko je začelo upadati in leta 1966 je pri izdelovanju slamnikov v tovarni Univerzale Domžale sodelovalo le še 39 delavcev in delavk.
