Po hudih udarcih se je osvobodilno gibanje spomladi 1943 počasi, a vztrajno pobiralo na noge. Okrepljena partizanska dejavnost je privedla celo do tega, da so Nemci junija 1943 Spodnjo Štajersko razglasili za območje protipartizanske borbe oz. »Bandenkampfgebiet«.
V začetku avgusta je bila na Šipku nad Blagovico ustanovljena Šlandrova brigada, ki je kot prva štajerska partizanska brigada delovala med Zasavjem in Savinjsko dolino, z akcijami na prometnicah ovirala premike okupatorja ter napadala njegove postojanke. Spet je oživel tudi upor na Pohorju in na obletnico padca I. Pohorskega bataljona je bila 8. januarja 1944 pri Sv. Primožu ustanovljena Pohorska oz. Zidanškova brigada. Borci obeh brigad so tvorili jedro štajerskih partizanov, katerih število je še vedno močno zaostajalo za ostalimi deli Slovenije, saj je Četrta operativna cona, najvišje vojaško poveljstvo za severno Slovenijo, še januarja 1944 pod orožjem imela zgolj dobrih tisoč mož. Da bi pospešilo razmah osvobodilnega gibanja, da bi vojaško in politično trdneje povezalo vse slovensko ozemlje in da bi izkoristilo velike možnosti za mobilizacijo, ki so na Štajerskem še obstajale, je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja na Štajersko poslalo eno svojih najmočnejših in najboljših enot – Štirinajsto divizijo, ki so jo sestavljale Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva brigada. Približno tisoč njenih borcev in bork je februarja 1944 prešlo Sotlo in stopilo na štajerska tla, kar je bil tudi prodor prve zavezniške operativne enote na ozemlje nemškega rajha. Kljub ekstremnim naporom in hudim izgubam je divizija prestala nemško ofenzivo ter se prebila na Mozirske planine, spomladi 1944 pa so bile njene enote spet pripravljene za boj. Z intenzivno mobilizacijo ter čedalje množičnejšim prilivom prostovoljcev, med njimi slovenskih dezerterjev iz nemške vojske, so se množile partizanske vrste in osvobodilno gibanje na Štajerskem je doživelo dotlej neviden razcvet in razvoj. Že junija 1944 sta v Solčavi in kozjanskem Jurkloštru nastali dve manjši svobodni ozemlji, v naslednjih mesecih pa so enote Četrte operativne cone izbojevale tri večja in strnjena osvobojena ozemlja na Pohorju, v Zgornji Savinjski (in Zadrečki) dolini ter na Kozjanskem.
