Ni povsem znano, kdaj je bila zasnovana prva vrtna ureditev, glede na zgodovinske okoliščine pa lahko domnevamo, da ni nastala v nemirnem vojnem obdobju, pač pa po letu 1704, po napadu krucev. Informacij o zasaditvah oziroma rastlinah, ki so bile del prvotne parkovne zasnove, iz doslej pregledanega arhivskega gradiva ni.
Prva faza je zajela urejanje prostora ob gradu in gospodarskih objektih ter ob vrtnariji na severu območja. Gre za čas po prenehanju turških vpadov in pred rušenjem stavb predgradja leta 1805. Neposredno ob zahodnem robu gradu je bil urejen manjši geometrijsko zasnovan vrt. Verjetno je bil takrat urejen tudi Wald Sverinjak – obsežna gozdnata površina na vzhodu, katerega ime nakazuje, da je šlo za lovno, predvidoma ograjeno območje, ki se je raztezalo vse do naselja Pušenci (domačini še danes imenujejo to območje Zverinjak).
Druga faza je širjenje parkovne ureditve proti vzhodu. Razvidna je na ledinski karti iz leta 1801 in na franciscejskem katastru iz leta 1824. Urejeni so drevoredi ter osrednja pot, ki je vodila do opekarne, na robovih vrtne zasnove so vidni tudi portali. Kakšna je bila v tem času podrobnejša vrtna ureditev oz. zasaditev, ni znano.
Tretja faza je bila izvedena sredi 19. stoletja, kar je razvidno na karti iz leta 1875. Na njej se prvič pojavi sistem poti, ki je zelo podoben današnjemu. Viden je tudi krajši dvostranski drevored, ki vodi od glavne ceste proti gospodarskemu objektu. Karta kaže, da je bilo območje grajskega hriba močno poraščeno – na njej prevladujejo simboli za iglavce. To je tudi čas vzpostavitve železniške proge in postaje ob Dravi pod grajskim hribom ter ureditve ceste do železniške postaje.
V četrti fazi, od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne, se je parkovne površine dodatno zasadilo predvsem z iglavci. Okoli leta 1910, ko sta v gradu živela Wilhelm in Irma Wurmbrand-Stuppach, naj bi park domnevno uredili po načrtih švedskega krajinskega arhitekta Carla Gustava Svenssona (1861–1910). Ta je namreč za rodbino Pongratz, iz katere je izhajala Irma Wurmbrand-Stuppach, delal od leta 1906. Za Pongratze je načrtoval in oblikoval več parkov: park ob vili Zora na Bledu, ob Palači Šenek v Polzeli in ob gradu Maruševec v Varaždinu, žal pa ni pisnih virov, ki bi potrdili, da je urejal tudi ormoškega.
V peti, povojni fazi so bile parkovne površine nacionalizirane, narejeni so bili številni posegi v parkovno zasnovo (odstranjene je bilo veliko drevnine, urejenih več novih zasaditev, manj vzdrževanja). Na zahodnem in severnem robu parka je prišlo do odstranitve oranžerije (stavbe za prezimovanje južnih rastlin), preureditve vrtnarije v stanovanjsko hišo in urbanizacije roba parka s cesto.
Območje pred gradom (nekdanje predgradje) je bilo urejeno kot parkirišče, neposredno ob vhodu so bili položeni tlaki in robne betonske ureditve ter zasajena drevesa po načrtih arhitekta Dušana Moškona. Od leta 1973 dalje je bilo pred grad umeščenih več skulptur, posvečenih pomembnim osebnostim: pesniku Stanku Vrazu (1973), pisatelju Francu Ksaverju Mešku (1975), publicistoma Rudi Jurčecu (1995) in Božidarju Borku (1996), škofu Ivanu Jožefu Tomažiču (1996), teologu Stanku Cajnkarju (2002), psihologu dr. Antonu Trstenjaku in arhitektu Dušanu Moškonu (2006), narodnemu buditelju Božidarju Raiču (2009), pisateljici Erni Meško (2017), vinarju svetovnega slovesa Stanku Čurinu (2019) in duhovniku dr. Stanku Janežiču (2022). Na zelenici pred gradom sta tudi spomenik žrtvam druge svetovne vojne Janeza Lenassija (1973) in spomenik sprave Mirsada Begića (1997).
Območje grajske pristave je bilo leta 2011 prenovljeno po načrtih podjetja Arrea. Projekt prenove so izdelali Maruša Zorec, Maša Živec in Žiga Ravnikar. Zanj so prejeli nagrado Prešernovega sklada za leto 2012. V prostorih nekdanje grajske pristave sta glasbena šola in ormoška enota ptujskega muzeja.
V vzhodnem delu parka, na območju nekdanjega tenis igrišča (zgrajeno med obema vojnama), je bilo leta 1970 urejeno javno kopališče, vzhodno od njega so zrastle enodružinske hiše. Južno od kopališča je bila že leta 1967 zgrajena ormoška vinska klet. Severno od kopališča se je kasneje uredilo še otroško igrišče, južno od njega pa prostor za avtodome.
(Vir: Studio TSK, Konservatorski načrt 2204/2022 KN, Mapa 01, str. 34–54).
