Rimske Toplice

Kužno znamenje na poti med Šmihelom in Kuretnim: Izbrala sva cesto za nekdanjo laško pivovarno in sopihajoč prispela na vzpetino med Sv. Krištofom[1] in Šmihelom. Čeprav je na sadnem drevju in na majhnih nasadih dreves ležala rahla slutnja jeseni, je septembrsko sonce še pripekalo z opoldansko močjo visokega poletja in ovijalo stebrno znamenje ob robu poti v lesketajoči se sončni prah.

Od tam sva zagledala Sv. Katarino.

So ljudje in kraji, mimo katerih življenje zdrsne kot meglica, se jih komaj dotakne, jih kvečjemu še popolneje loči od okolice. Takšen kraj je Sv. Katarina. Koničasti cerkveni zvonik, hišice, ki se skrivajoč za sadnimi drevesi stiskajo okrog cerkvice, rahla vzpetina, na kateri vse to stoji, sončna samota sredi številnih mehko oblikovanih gričev – iz vsega tega nekako seva zamaknjena nedotaknjenost.

Sedraž: Čez hrib na hrib vse do Sv. Jedrti, ki leži višje, deluje bolj bahaško, pozdravlja manj zaupljivo.

Šmarjeta pri Rimskih Toplicah: Bilo je že temno, ko sva prispela v Šmarjeto, in svojo sladko živalco sem morala hitro dvigniti v naročje, ker so izza ovinka nenadoma pridrveli trije kolesarji in skoraj podrli klobčič moje ljubezni. Vse to ni potekalo brez zganjanja vika in krika in zato sem Blackyja od tam naprej iz previdnosti raje nesla do gostišča Pri pošti tik ob železniški postaji v Rimskih Toplicah.

Savinja na poti iz Celja v Laško: Z gosti, ki niso hoteli ali mogli hoditi daleč, ali pa z Rübezahlom, kadar sva bila kdaj za spremembo zelo, zelo lena, sem se rada sprehodila od Rimskih Toplic do Laškega, in sicer ne kot nekoč v dežju po široki cesti, temveč po levem bregu Savinje, kjer nisi skoraj nikogar srečal in je bila pot po travniku ozka in kot narejena za male ljubke pasje tačke. Zgodaj jeseni je tik ob bregu Savinje rasla množica robid in v gozd so ljudje očitno tako redko hodili, da divjad ni bila čisto nič plašna..

Graščina v Jurkloštru: Pot čez Sv. Lenart-Vrh v Jurklošter sem poznala že od prej, kajti pred svojim raziskovalnim potovanjem okrog sveta[2] sem bila gostja pri gozdarju v gradu,[3] spala sem pod slikami z lovskimi motivi in rogovjem ter ob tem pričakovala vse mogoče stvari, najmočneje najbrž korake kakega duha meniha na križnem hodniku ali pa vzdihujočo prikazen lepe Veronike, katere truplo naj bi bilo pokopano v gotski kapeli …

Počerenski slap Gračnice: Soteska Gračnice s svojimi slapovi, skalami, z nenadoma odpirajočimi se dolinami, s posameznimi mlini, prepadnimi stenami in bučečimi brzicami je ne le zelo razgibana, ampak tudi precej dolga. Lahko si štel telegrafske drogove, kolikor si hotel, kilometre je bilo mogoče le prehoditi, ne pogoltniti, in ko soteski po treh urah še vedno ni bilo videti konca, ampak se je ena skalna stena vrstila za drugo, ovinek pa za ovinkom, si bil prepričan, da si imel v glavi vrtoglavico, v nogah pa svinec.

Alma M. Karlin v Širju: Brez težav in kljub temu zelo hitro se je cesta vila do visoko ležeče doline, v kateri leži majhen kraj[4] s cerkvijo[5] in gradom.[6] Utaborili sva se pod prvim drevesom in Hunki je slikala. Jaz sem narisala skedenj in cerkev, ker moji možgani niso bili sposobni premišljevanja in ker mi je bilo veliko do tega, da ne postanem ne žalostna ne nepotrpežljiva, kar se mi je v zadnjih mesecih zlahka pripetilo, kadar sem morala kje brezdelno posedati in nepremično zreti v okolico.

Kum

Kum sodi med najbolj naporne gorske pohode v okolici Celja, pa ne zato, ker potrebuješ do vrha dobre tri ure, temveč ker se ves čas precej močno vzpenjaš.  Le čisto kratek čas hodiš malce bolj po ravnem, sicer pa se vzpenjaš tako hitro, da vidiš, kako se dolina pod tabo presenetljivo spušča. Z vsakim korakom prideš vsaj tretjino metra višje in ob vsakem odcepu poti se čudiš prehojeni višini. Kljub vsem naporom si za ta izlet bogato poplačan, kajti kmalu za tabo ostane megla v dolini, mogočne skale so vse bliže in bliže, tišina visokih gora pomirjujoče vpliva na duha.

[1] Danes Strmca.

[2] Med letoma 1919 in 1927.

[3] Tukaj ima Alma v mislih graščino v Jurkloštru, ki je stala na mestu nekdanje kartuzije in je bila uničena v požaru v času druge svetovne vojne leta 1945.

[4] Marija Širje (danes Širje).

[5] Cerkev Marija-Širje. Zgrajena je bila leta 1747 na mestu, kjer je že pred letom 1689 stala kapelica. V osnovi romanska enoladijska cerkev je bila od nastanka večkrat prezidana. Notranjost krasijo trije oltarji in orgle iz leta 1834. Od prvotnih treh zvonov je ostal le 60 kg težak bronast zvon. Do leta 1839 je cerkev obdajalo pokopališče.

[6] Grad Širje, nemško »Scheuern«, turn ze Scheyer, je srednjeveški gradič ali dvorec blizu župnijske cerkve Marija-Širje. K dvonadstropnemu stolpu so prizidani štirje enonadstropni trakti, ki tvorijo majhno notranje dvorišče, sprednje pročelje pa je poudarjeno z dvema vogalnima stolpoma. Ohranjeno je še srednjeveško jedro z zazidanim gotskim portalom v prvem nadstropju. Danes pa so v stavbi stanovanja.