Vurnikov opus obsega tudi spomenike padlim vojakov v 1. svetovni vojni. V letih 1922–1928 so v Bohinjski Beli, Trbovljah, Črnučah pri Ljubljani, Srednji vasi v Bohinju in v Stražišču pri Kranju postavili spomenike po Vurnikovih načrtih. V oblikovanju spomenikov lahko razberemo Vurnikov odnos do ustvarjanja, ki se nikoli ne ponavlja, vedno kljub poznavanju umetniških in arhitekturnih tokov po svetu, kljub nekim slogovnim odločitvam, išče samosvoj izraz, saj brez tega, kot pravi v svojih zapiskih, delo nima posebne vrednosti.
Spomenik v Stražišču je nastal leta 1928 v sodelovanju s Francetom Kraljem. Je najbolj nenavaden v tej seriji. Podstavek ima niše, kar asociira na kripto. Streha spomenika z napisi je neobičajno široka in ima, še bolj nenavadno, polreliefno izdelan spodnji del. Dušan Blaganje svojo študijo spomenika zaključuje z mislijo, da je »važna celota, ne del, pa četudi je celota v tem primeru iluzija – iluzija virtualnega prostora svetišča z oltarjem, posvečenega padlim, ki jim je spomenik postavljen.« (Dušan Blaganje: Ivan Vurnik: 1884–1971: slovenski arhitekt, Ljubljana 1994, str. 29)