Hiši so bili skozi leta dodeljeni naslednji hišni naslovi: Hrib 3 (1824, 1890), Vrhnika 262 (1914), Gradišče 4 (1934)
Nadstropna zidana hiša, nekdaj peterostranega notranjskega tlorisa, je spomeniško zaščitena. Krita je z dvokapno streho s čopoma. Na južni fasadi ima vgrajen portal iz črnega apnenca s sklepnikom in letnico 1813. Nadstropji sta ločeni z venčnim zidcem. Pokončna dvodelna okna obkrožajo enostavni okvirji iz ometa. Ob prenavljanju stavbe leta 1992 so naleteli na ostanke rimskih zidov, med njimi tudi na dragoceno reliefno okrašeno kamnito preklado. Arheološke najdbe so pokazale, da hiša stoji na temeljih severovzhodnega kraka poznoantične trdnjave, ki je nekdaj stala na območju Gradišča.
Konec 18. stoletja so v hiši prebivali lastnik domca Anton Medved z ženo Nežo Čelešnik in otroki: Janezom (roj. 1783), Antonom (roj. 1784) in Mico (roj. 1785) ter tri gostaške družine, Ana in Jakob Sluga s sinom Matevžem, Helena in Marko Lavrač s sinom Markom ter Mica in Andrej Podlipec s sinom Janezom. Leta 1806 se tu omenjata tudi Mica in Florijan Marinčič z novorojenko Uršulo.
Prvi znani posestnik na četrtinski kmetiji je bil Janez Korenčan, poročen z Elizabeto Pustavrh. Leta 1813 se jima je rodil sin Jakob. Korenčanova sta v hiši gostila družino lastnika domca Primoža in Neže Sedej s sinom Janezom ter enajstčlansko družino klobučarja Blaža Hudolina in Katarine Ozidek z otroki: Marijo, Nežo, Marijo, Uršulo, Janezom, Andrejem, Matijo, Matijo in Jožefom.
Janeza Korenčana je nasledil Gašper Korenčan. Z ženo Marjeto Petkovšek (roj. 1800) sta imela otroke: Uršulo (roj. 1822), Marjeto (roj. 1825), Lovrenca (roj. 1827), Antona (roj. 1829), Marijo (roj. 1831), Heleno (roj. 1834), Andreja (roj. 1837), Jakoba (roj. 1840) in Ivano (roj. 1842).
Korenčani so bili lastniki dveh stavb, v katerih so se v prvi polovici 19. stoletja zvrstili številni gostači, učitelj Jožef Adamič z ženo Marijo Verbic in s hčerko Marijo (roj. 1831), kovač Tomaž Mihevc z ženo Uršulo Furlan in s sinom Antonom, klobučar Janez Štular in žena Viktorija Haitel s hčerama Marijo in Viktorijo ter okrajni dimnikar Štefan Cindrič (Czindrich) z ženo Marijo Gregorič in s hčerko Marijo. Tu je stanovalo tudi sedem gostaških družin: Jera Šurca in Matevž Rihar s sinom Antonom, Ana Oblak in Jernej Turk s sinovoma Janezom in Antonom, Elizabeta Filipič in Valentin Oblak s sinom Jakobom (1847–1931), Barbara Cankar in Jernej Medved s sinom Janezom, Uršula Plešnar in Matija Mlinar s hčerko Uršulo, Marija Golob in Janez Istenič s hčerko Frančiško, Franc Pekle z ženo Terezijo (Wenzaiss) in s sinom Janezom ter železničarska delavka Karolina Kaimann s sinom Antonom.
Sredi 19. stoletja je polovično kmetijo podedoval sin Anton Korenčan (roj. 1829). Na njej je živel z ženo Nežo Mesec (1819–1896). Rodili so se jima otroci: France (1858), Neža (1860), Anton (1861) in Luka (1864), Neža pa je imela pri sebi še sinova iz prvega zakona, Janeza (roj. 1848) in Franca Malavašiča (roj. 1850), dimnikarskega mojstra. Neža Korenčan je kmalu postala vdova. V hiši je leta 1870 gostila družino Marije in Simona Novaka z Zaplane s sinovi Andrejem, Luko in Valentinom. Valentin je imel z ženo Magdaleno hčeri Marijo in Ivano. Neža je gostila tudi teto Marijo Novak, dninarko Nežo Selešnik iz Velike Ligojne z otroki Ano, Ignacijem in Nežo ter dninarja Marijo in Lovrenca Volč s sinom Francetom. Prav tako je v hiši prebival dninar Jakob Korenčan iz Dolenje vasi pri Logatcu z ženo Antonijo in s hčerami Marijo, Frančiško, Ivano, Ano ter sinovoma Jakobom in Francem. Jakob in Franc sta postala strojarja, Jakob je delal na Sušaku, Franc pa pri Ludviku Severju na Zgornjem Štajerskem. V ostalih Luskovih stavbah so živeli še gostači Siegershoferji, Stržinarji, Tršarji, Kavčiči, Turki, Jernej in Luka Istenič z družinama ter dekla Frančiška Grom iz Horjula s sinom Janezom.
Konec 19. stoletja je postal lastnik domačije sin Anton Korenčan ml. (1861–1924) z ženo Nežo Levec (roj. 1863) iz Verda. Rodili so se jima otroci: Frančiška (1886), Antonija (1887), Ivana (1889) in Marija (1891). Anton se je odselil v Ameriko, hiša pa je postala last Ivana Jurca.
Leta 1900 so pri Luskovih živeli podnajemniki Cukaletovi, Krhlini, Modrijani, Mikši, Sedejevi ter Anton Možina z ženo Marjano, s hčerko Marijo in z materjo Marijo. Deset let kasneje so tu prebivali miner Mihael Dolenc z družino, strojnik Jurij Rampih z družino, mizar Alojz Mesec z družino ter učiteljica Ivana Tominec Neuhold (1860–1937) z materjo Ivano. Ivana je v Ljubljani dokončala učiteljišče in okoli leta 1881 prišla kot učiteljica na Vrhniko. Bila je prva Cankarjeva učiteljica v šolskem letu 1882/83. Imela ga je zelo rada, ga kot srednješolca gmotno podpirala in veliko zahajala v njegovo družbo. Poučevala je do leta 1905, ko je bila zaradi bolezni predčasno upokojena. Po ozdravitvi se je najprej poročila z Ivanom Mesecem, usnjarskim trgovcem iz Idrije, po moževi smrti pa z Neuholdom. Kasneje je odšla živet v bližino Gradca in nato v Maribor, kjer se je udejstvovala kot domača učiteljica.
Leta 1913 je hišo kupil Valentin Mesec, ki je z ženo Rozo živel v Chicagu v Ameriki. Hišo je dal v najem in oskrbo bratu Janezu.
Leta 1946 je postala lastnica hiše Janezova hči Ivanka Mesec (1912–1995), poročena Ruparšek. Z možem Janezom (u. 1951), železničarskim čuvajem, s katerim sta se poročila leta 1939, in s sinom Francetom (1940–1990) so najprej stanovali v Vahtnici na Cesarskem vrhu, nato pa so se preselili v Gradišče. France je študiral kemijo in se zaposlil v Industriji usnja Vrhnika. Poročil se je z Barbaro Markelj. Imela sta hčer Barbaro in sina Romana. Roman, nekdanji smučarski učitelj v smučarskem centru Aspen, živi danes v Kanadi.
Ko se je Ivankina družina preselila v novo hišo na Kurirski poti, je Ivanka hišo prodala Kovinarski delavnici za delavska stanovanja. Kasneje je bila hiša prodana Simonu Železniku, ki je v njej uredil tiskarno.
Tudi v Mescovi hiši je stanovalo veliko družin, in sicer: Kuharjeva, Kovačičeva, ki sta prišli z Dolenjske in delali v Industriji usnja Vrhnika, Marija Arsič z Miro in Draganom ter Gorjupovi. Najdlje sta tu živela Funckova, Janez in Marija Slavec z družino, ki sta se preselila sem okoli leta 1930. Hči Marija (roj. 1900) se je poročila z Janezom Leskovcem, Košutovim. Sin Janez – Johan (roj. 1903) se je učil pleskanja pri Antonu Marklju iz Nove vasi, kjer je napravil pomočniški izpit, leta 1938 pa še mojstrskega in bil do upokojitve samostojni obrtnik. V dobrih časih je zaposloval tudi deset soboslikarjev. Delavnico je imel nad Tršarjevim hlevom in apnenico na dvorišču pri strojarni. Leta 1934 se je poročil s sosedo Ivanko Voljč (roj. 1900). Rodili so se jima otroci: Ivanka (1934), Janez (1936), Ivka (1938) in Jaka (1944). Janez in Jaka sta se pri očetu izučila za soboslikarja, vendar sta se pozneje zaposlila drugje, v očetovi delavnici pa je nekaj let delala tudi Ivka.
Funckovega Johana so domačini poznali kot navdušenega čebelarja. V Strmici pri Zaplani je imel ogromen čebelnjak, kamor je ob nedeljah zahajala vsa družina in z njimi gradiška mladina. Posebno lepo je bilo, ko so točili med. Pri Funckovih so imeli že pred drugo svetovno vojno imeniten gramofon z veliko trobento, ob katerem so cele popoldneve presedeli otroci in poslušali plošče. Leta 1952 so se preselili v Gregatovo hišo na Stari cesti, kjer še živijo njihovi potomci.
Konec 18. stoletja so v hiši prebivali lastnik domca Anton Medved z ženo Nežo Čelešnik in otroki: Janezom (roj. 1783), Antonom (roj. 1784) in Mico (roj. 1785) ter tri gostaške družine, Ana in Jakob Sluga s sinom Matevžem, Helena in Marko Lavrač s sinom Markom ter Mica in Andrej Podlipec s sinom Janezom. Leta 1806 se tu omenjata tudi Mica in Florijan Marinčič z novorojenko Uršulo.
Prvi znani posestnik na četrtinski kmetiji je bil Janez Korenčan, poročen z Elizabeto Pustavrh. Leta 1813 se jima je rodil sin Jakob. Korenčanova sta v hiši gostila družino lastnika domca Primoža in Neže Sedej s sinom Janezom ter enajstčlansko družino klobučarja Blaža Hudolina in Katarine Ozidek z otroki: Marijo, Nežo, Marijo, Uršulo, Janezom, Andrejem, Matijo, Matijo in Jožefom.
Janeza Korenčana je nasledil Gašper Korenčan. Z ženo Marjeto Petkovšek (roj. 1800) sta imela otroke: Uršulo (roj. 1822), Marjeto (roj. 1825), Lovrenca (roj. 1827), Antona (roj. 1829), Marijo (roj. 1831), Heleno (roj. 1834), Andreja (roj. 1837), Jakoba (roj. 1840) in Ivano (roj. 1842).
Korenčani so bili lastniki dveh stavb, v katerih so se v prvi polovici 19. stoletja zvrstili številni gostači, učitelj Jožef Adamič z ženo Marijo Verbic in s hčerko Marijo (roj. 1831), kovač Tomaž Mihevc z ženo Uršulo Furlan in s sinom Antonom, klobučar Janez Štular in žena Viktorija Haitel s hčerama Marijo in Viktorijo ter okrajni dimnikar Štefan Cindrič (Czindrich) z ženo Marijo Gregorič in s hčerko Marijo. Tu je stanovalo tudi sedem gostaških družin: Jera Šurca in Matevž Rihar s sinom Antonom, Ana Oblak in Jernej Turk s sinovoma Janezom in Antonom, Elizabeta Filipič in Valentin Oblak s sinom Jakobom (1847–1931), Barbara Cankar in Jernej Medved s sinom Janezom, Uršula Plešnar in Matija Mlinar s hčerko Uršulo, Marija Golob in Janez Istenič s hčerko Frančiško, Franc Pekle z ženo Terezijo (Wenzaiss) in s sinom Janezom ter železničarska delavka Karolina Kaimann s sinom Antonom.
Sredi 19. stoletja je polovično kmetijo podedoval sin Anton Korenčan (roj. 1829). Na njej je živel z ženo Nežo Mesec (1819–1896). Rodili so se jima otroci: France (1858), Neža (1860), Anton (1861) in Luka (1864), Neža pa je imela pri sebi še sinova iz prvega zakona, Janeza (roj. 1848) in Franca Malavašiča (roj. 1850), dimnikarskega mojstra. Neža Korenčan je kmalu postala vdova. V hiši je leta 1870 gostila družino Marije in Simona Novaka z Zaplane s sinovi Andrejem, Luko in Valentinom. Valentin je imel z ženo Magdaleno hčeri Marijo in Ivano. Neža je gostila tudi teto Marijo Novak, dninarko Nežo Selešnik iz Velike Ligojne z otroki Ano, Ignacijem in Nežo ter dninarja Marijo in Lovrenca Volč s sinom Francetom. Prav tako je v hiši prebival dninar Jakob Korenčan iz Dolenje vasi pri Logatcu z ženo Antonijo in s hčerami Marijo, Frančiško, Ivano, Ano ter sinovoma Jakobom in Francem. Jakob in Franc sta postala strojarja, Jakob je delal na Sušaku, Franc pa pri Ludviku Severju na Zgornjem Štajerskem. V ostalih Luskovih stavbah so živeli še gostači Siegershoferji, Stržinarji, Tršarji, Kavčiči, Turki, Jernej in Luka Istenič z družinama ter dekla Frančiška Grom iz Horjula s sinom Janezom.
Konec 19. stoletja je postal lastnik domačije sin Anton Korenčan ml. (1861–1924) z ženo Nežo Levec (roj. 1863) iz Verda. Rodili so se jima otroci: Frančiška (1886), Antonija (1887), Ivana (1889) in Marija (1891). Anton se je odselil v Ameriko, hiša pa je postala last Ivana Jurca.
Leta 1900 so pri Luskovih živeli podnajemniki Cukaletovi, Krhlini, Modrijani, Mikši, Sedejevi ter Anton Možina z ženo Marjano, s hčerko Marijo in z materjo Marijo. Deset let kasneje so tu prebivali miner Mihael Dolenc z družino, strojnik Jurij Rampih z družino, mizar Alojz Mesec z družino ter učiteljica Ivana Tominec Neuhold (1860–1937) z materjo Ivano. Ivana je v Ljubljani dokončala učiteljišče in okoli leta 1881 prišla kot učiteljica na Vrhniko. Bila je prva Cankarjeva učiteljica v šolskem letu 1882/83. Imela ga je zelo rada, ga kot srednješolca gmotno podpirala in veliko zahajala v njegovo družbo. Poučevala je do leta 1905, ko je bila zaradi bolezni predčasno upokojena. Po ozdravitvi se je najprej poročila z Ivanom Mesecem, usnjarskim trgovcem iz Idrije, po moževi smrti pa z Neuholdom. Kasneje je odšla živet v bližino Gradca in nato v Maribor, kjer se je udejstvovala kot domača učiteljica.
Leta 1913 je hišo kupil Valentin Mesec, ki je z ženo Rozo živel v Chicagu v Ameriki. Hišo je dal v najem in oskrbo bratu Janezu.
Leta 1946 je postala lastnica hiše Janezova hči Ivanka Mesec (1912–1995), poročena Ruparšek. Z možem Janezom (u. 1951), železničarskim čuvajem, s katerim sta se poročila leta 1939, in s sinom Francetom (1940–1990) so najprej stanovali v Vahtnici na Cesarskem vrhu, nato pa so se preselili v Gradišče. France je študiral kemijo in se zaposlil v Industriji usnja Vrhnika. Poročil se je z Barbaro Markelj. Imela sta hčer Barbaro in sina Romana. Roman, nekdanji smučarski učitelj v smučarskem centru Aspen, živi danes v Kanadi.
Ko se je Ivankina družina preselila v novo hišo na Kurirski poti, je Ivanka hišo prodala Kovinarski delavnici za delavska stanovanja. Kasneje je bila hiša prodana Simonu Železniku, ki je v njej uredil tiskarno.
Tudi v Mescovi hiši je stanovalo veliko družin, in sicer: Kuharjeva, Kovačičeva, ki sta prišli z Dolenjske in delali v Industriji usnja Vrhnika, Marija Arsič z Miro in Draganom ter Gorjupovi. Najdlje sta tu živela Funckova, Janez in Marija Slavec z družino, ki sta se preselila sem okoli leta 1930. Hči Marija (roj. 1900) se je poročila z Janezom Leskovcem, Košutovim. Sin Janez – Johan (roj. 1903) se je učil pleskanja pri Antonu Marklju iz Nove vasi, kjer je napravil pomočniški izpit, leta 1938 pa še mojstrskega in bil do upokojitve samostojni obrtnik. V dobrih časih je zaposloval tudi deset soboslikarjev. Delavnico je imel nad Tršarjevim hlevom in apnenico na dvorišču pri strojarni. Leta 1934 se je poročil s sosedo Ivanko Voljč (roj. 1900). Rodili so se jima otroci: Ivanka (1934), Janez (1936), Ivka (1938) in Jaka (1944). Janez in Jaka sta se pri očetu izučila za soboslikarja, vendar sta se pozneje zaposlila drugje, v očetovi delavnici pa je nekaj let delala tudi Ivka.
Funckovega Johana so domačini poznali kot navdušenega čebelarja. V Strmici pri Zaplani je imel ogromen čebelnjak, kamor je ob nedeljah zahajala vsa družina in z njimi gradiška mladina. Posebno lepo je bilo, ko so točili med. Pri Funckovih so imeli že pred drugo svetovno vojno imeniten gramofon z veliko trobento, ob katerem so cele popoldneve presedeli otroci in poslušali plošče. Leta 1952 so se preselili v Gregatovo hišo na Stari cesti, kjer še živijo njihovi potomci.