Rodil se je 8. februarja 1930 na Mostu na Soči v hiši, kjer je še danes gostilna Vuga. To je bilo obdobje hudega fašističnega pritiska na zavedne primorske družine. Oče Milutin, ki je bil pred vojno član goriškega Preporoda, dve leti pa tudi Maistrov borec, ga je vzgojil v zavednega Slovenca. In to kljub temu, da je Saša moral obiskovati italijansko osnovno šolo v domači vasi in italijansko gimnazijo v Gorici. Morda je prav iz občutka ogroženosti slovenskega jezika in naroda mladi Saša v sebi zatrl željo po študiju medicine in se odločil za študij slavistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Diplomiral je 1956. leta. Svojo izobrazbo je izpopolnjeval še v Italiji, na Poljskem in v Franciji. Že med študijem je bil odličen napovedovalec in voditelj na Radiu Ljubljana, od 1962. do 1989. leta pa urednik dramaturg na RTVS. V tem obdobju se je družil s takratnimi mladimi ljubljanskimi intelektualci, ki so se zbirali v Unionu: Hiengom, Pirjevcem, Savinškom, Severjem …
V knjigi Slovenski kdo je kdo Drago Bajt Saša Vuga na kratko predstavi takole: “… pisatelj, dramatik. Bil dramaturg, urednik TVS. Piše neorealistično, anekdotično stilizirano prozo in dramatiko s snovjo s Tolminskega, zlasti radijske in TV-igre … “
Vugovi pisateljski začetki so bile novele, objavljene v Soškem tedniku in Mladinski reviji, prva samostojna knjiga pa 1955. leta mladinska povest Škorenjček Matevžek. Posvetilo v tej knjigi daje slutiti pisateljev odnos do staršev in slovenskega jezika. Glasi se takole: “Mami Olgi in očetu Milutinu, ki sta me s slovensko besedo iztrgala iz tujčevih rok.”
1975. leta je bil pisateljev prvenec ponatisnjen prvič, letos, ob pisateljevi sedemdesetletnici, drugič. Po prvencu so po vrsti izhajala Vugova samostojna dela: roman Veter nima cest (1958), zbirka tolminskih novel Račke po reki plavajo (1961), Zarjavele medalje (1966), Vseenost (1972). 1978. je izdal obsežno trilogijo – zgodovinski roman iz obdobja 15. stoletja – Erazem Predjamski, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada. 1980. leta so izšle spominske novele Testenine bivših bojevnikov, nato 1987. roman v dveh knjigah Krtov kralj – o dveh napoleonskih pohodih po Soški dolini. Sledil je roman Opomin k čuječnosti 1997. leta, v katerem je predstavil občutljivo tematiko pobojev po 2. svetovni vojni. Zanj je Saša Vuga dobil Prešernovo nagrado. 1999. leta je izšel njegov zadnji roman Na rožnatem hrbtu faronike. Pisatelj je v intervjuju Urošu Černigoju za Književne liste 22. junija 2000 izjavil: «… Ta roman s faroniko je zame nekakšna stečona izkušenj. Tako imenovanih filozofij. Pogledov na svet. Na življenje. Poskus, literarno odgovoriti na nesrečni zakaj (beseda, ki jo pogosto pišem z veliko). Torej, kaj smo. Zakaj. In kam iz veka v vek disciplinirano gremo … Ta vprašanja nosim v sebi že od univerzitetnih let … Simbol faronike se mi je najbrž ponudil, ker sem rastel ob Soči. Starodavna pesem o faroniki Jezus prosi za porodnice je najprej našla mesto, prek Štreklja, v Preglju. Alegorična žival (z etimološko očarljivim imenom) pooseblja katastrofičnost …«
Saša Vuga je napisal tudi več radijskih in TV iger ter kratkih filmskih scenarijev. Dr. Helga Glušič je za Enciklopedijo Slovenije zapisala: »Vuga velja tudi za pionirja pri uveljavljanju novih dramskih zvrsti – TV igre in nadaljevanke. S scensko predstavitvijo je poleg besedne zgoščenosti in anekdotične groteske gradil sunkovite, ekspresivne prizore človeške tragike s presenetljivimi poantami. Vsebine za RTV igre je od 1961. leta, ko je nastal antologijski Bernardek, izbiral zvečine med vojnimi temami. V ospredju so motivi smrti, groze in moralnih odločitev, portreti nenavadnih, spremenljivih človeških podob (Balada o temi, Silvestrovo črepinj, Povest o belem zajcu, Gorjupa bajta, Maistrova najdaljša Mariborska noč, 1918). Po izvirnih umetniških prijemih posebno izstopa TV igra Maronij Pilla.”
Trenutno piše nov roman s sodobno tematiko.[16] Zopet se ukvarja z večnim vprašanjem: Zakaj. Zopet je dogajanje postavil ob Sočo in Idrijco. Kdaj bo sklenil rokopis, pravi, da ne ve. Pisatelj mora biti, pravi, ko vstane od dela, miren kot jezero v večernem zatišju … Ob domače jezero na Most na Soči se Saša Vuga pogosto vrača. Še živeča mama Olga pravi, da tu najlažje ustvarja.
Naj predstavitev našega rojaka sklenemo z oznako novinarja Gustija Lebana: “Liberalen in demokratičen človek je. Svobodnjaški in tudi malce boemski, zato se mi je v hipu razblinil strah pred njegovo človeško in umetniško veličino. Začaral me je s stavki, ki žuborijo, z besedami, ki zvenijo, z glasom, ki poje. Nekoč je bil najpopularnejši radijski napovedovalec, danes je pisatelj z najpopolnejšim slogom pri nas.”
Saša Vuga je umrl 25. decembra 2016.
[16] Sij s kačjih rid (2003)
