Leto 1951 je bilo pomemben mejnik v Milanovem življenju. Takrat je diplomiral, rodila pa se mu je tudi hčerka Darja. Zaposlil se je v novoustanovljenem Mestnem gledališču, kjer je ostal 20 let.
Gledališče je bilo potrebno obnoviti in zaposleni so seveda sodelovali pri obnovi. Tudi Milan: »Ena od akcij je bilo udarniško delo pri prezidavi stare frančiškanske dvorane v novo gledališče. Moja naloga je bila nositi beton na gradbišče, moj sonosilec pa je bil kipar Marko Maher. Seveda smo udarniško hiteli, ker so zidarji hitreje vgrajevali beton, kot pa smo ga mi mogli nanositi. S polno nosilko betona po plohih navzgor, pa spet s prazno nazaj po beton, hitro, hitro, trkom trk! Zgani se, ne postavaj, ne bodi v napoto, kje je beton, ne moremo čakati! V tej naglici se mi je pri stresanju betona sezul čevelj in – hop! – smo ga vgradili v gledališče.«
Za MGL je ustvaril več kot 70 scenografij in bil zanje nekajkrat tudi nagrajen na vsejugoslovanskem pregledu gledaliških predstav Sterijino pozorje v Novem Sadu.
Mnoge predstave je opremil ne le s sceno, ampak tudi s kostumi. Takole se spominja: »Kostumografom je vedno delala preglavice takratna pomanjkljiva izbira primernih tkanin in še slabša izbira njihovih barv. Delal sem kostume za Aristofanovo Lizistrato in sem – na papirju – še kar razrešil barvno kompozicijo, zlasti ženskega zbora, ki je bil barvno bolj razgiban kot moški zbor. Odločil sem se za kotenino in jo dobil v vseh barvah, razen v vijolični. Edina primerna vijolična je bila v svili in ker sem hotel za vsako ceno ohraniti barvno paleto, sem se za eno ogrinjalo odločil, naj bo svileno.«
Da se je ukvarjal tudi s kostumografijo, niti ne preseneča. V letih 1938-39 se je v tekstilni tovarni Hutter v Mariboru učil tkalskega poklica. Tako je dobro poznal lastnosti blaga in različnih materialov, potrebnih za gledališke kostume. In ko je kasneje postal soustanovitelj in predstojnik Oddelka za modno oblikovanje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, so mu izkušnje iz tkalstva in kostumografije prišle prav.
Milan Butina je kot scenograf in kostumograf sodeloval tudi v drugih gledališčih po Sloveniji, pa tudi na RTV Ljubljana pri scenski opremi televizijskih oddaj vseh žanrov.
Viri:
Po očetovem pripovedovanju zapisala hči Darja Butina.