Za oba obrata – v Olomoučanih in Libojah oz. Kasazah – naj bi vzorčne modele izdelovali v večkrat omenjenem ateljeju na Dunaju (Gebrüder Schütz in Wien, Atelier); to potrjujejo tudi povsem identični izdelki, ki so različno signirani (z natančnimi podatki, kdaj je atelje deloval, in seznamom zaposlenih trenutno še ne razpolagamo). Do danes se je v tovarni KILI (Keramična industrija Liboje) ohranilo nekaj nad 900 kosov delno ali v celoti ohranjenih modelov in kalupov. Pokrajinski muzej Celje jih je v letu 2004 inventariziral, nato pa je bila zbirka z odlokom Občine Žalec razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Samo peščica od ohranjenih modelov je datiranih in signiranih – z začetnicami AK, TP, TZ, FZ in Z, na nekaterih pa je označena številka modela.
Karl Ludwig August Kühne (1845 – 1895) je bil rojen v Königslutterju v Braunschweigu. V obrtnih delavnicah se je naučil umetnega oblikovanja kovin, se v Dresdnu posvečal sistematičnemu študiju antike, delal v akademskem ateljeju mojstra Ernesta Juliusa Hähnela in kasneje pri zelo znanem ornamentalnem kiparju Augustu Hauptmannu. Leta 1870 je poskusil srečo na Dunaju; v svoj atelje ga je kot učenca in pomočnika vzel Otto König. V njegovem spremstvu si je leta 1871 ogledal Italijo, še posebej Benetke, leta 1873 pa sta tja potovala še enkrat, tokrat do Firenc.
Kühne je 19. julija 1877 nastopil kot asistent strokovne šole za kiparstvo in vodja novega oddelka za oblikovanje ter leta 1878 potoval v Pariz na svetovno razstavo. 28. junija 1881 je bil imenovan za rednega učitelja na umetnostno obrtni šoli in bil 14. julija 1884 potrjen s profesorskim nazivom. Na božičnih razstavah v Avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo je prejel dve diplomi in medaljo ter medalji tudi na svetovnih razstavah leta 1878 v Parizu in 1893 v Chicagu. Ustvarjal je tudi kot kipar, vendar je bilo le majhno število njegovih del odlitih v bron.
Kot so zapisali njegovi sodelavci, je Kühne »… neutrudno študiral naravo in antiko. Vse, kar je ustvaril, je povzel iz narave in kjer je uporabljal antične motive, se je izkazal kot nekdo, ki si je pridobil globok vpogled v bistvo klasične umetnosti. Zmogel je najti ravnovesje med naturalizmom in klasicizmom, bil je v pravem pomenu besede moderen umetnik, ki je svoje poglede na antiko stalno usklajeval s proučevanjem narave in življenja. Ker ga je navdihovalo čisto, graciozno in ljubko, se je pri upodabljanju povzpel do pridvignjenega, umirjenega realizma, ki je zmogel pritegniti in obdržati vsakogar.«
Iz matrik župnije Griže razberemo, da je vsaj kratek čas v Libojah delal August Mítek (1845 – 1907); med zbiralci zelo priljubljeni dekorativni krožniki z motivom papig (K-791 in K-792) so verjetno njegova idejna zasnova. Mítek se je izučil za slikarja v Schützovi tovarni v Olomoučanih v letih 1857 – 1860 in absolviral na keramični šoli v Znojmu. Dvakrat letno je odhajal na Dunaj, kjer se je razgledoval po muzejih in izvozni trgovini Ernsta Wahlissa, potem pa v Schützovem ateljeju izdeloval vzorčne kalupe. Načrt reliefnega okrasja za stenske krožnike s podobami ptičev je povzel po ilustriranem atlasu ptičev iz leta 1878.
Dieter Zühlsdorf prišteva med oblikovalce Schützove keramike tudi arhitekta in keramika Bruna Emmela, rojenega 6. 8.1877 v Kaltenleutgebnu na Spodnjem Avstrijskem. Emmel je študiral na umetnostno obrtni šoli na Dunaju, postal leta 1907 v Znaimu učitelj na strokovni šoli za proizvodnjo gline (Tonindustrie) in leta 1912 na isti šoli profesor. Po njegovih predlogah naj bi poleg Schütza delala tudi šola za umetno obrt na Dunaju, tovarna porcelana v Alexandrinenthalu in še nekateri drugi.
Med poslikovalci Schützove keramike naletimo na ime Josef Bauer. Le-ta je bil akademski slikar in je v aprilu 1879 na Dunaju odprl zasebno šolo za fajančno poslikavo (Schule fuer Faience-Malerei, der akademische Maler Herr Josef Bauer). Po mnenju večkrat citiranega Falkeja je bil Bauer najboljši poslikovalec fajanse (Faiencemaler) v Avstriji. V letih 1884 do 1892 je bil učitelj dekorativnega slikanja na oddelku za keramiko na Obrtni šoli v Zagrebu. Josef Bauer, tako trdi Staničić, je med drugim delal tudi v dunajskem ateljeju Franza Koscha, izumitelja znamenitih Koschevih emajlov.
Ohranjeni predmeti s Schützovo signaturo in s podpisom J. Pazdera, Praha ali Jindřich Pazdera Praha ali Keramicka dila /Praha/ J. Pazdera ali Jindr. Pazdera/Prag/ Keramische Atelier v letih od 1873 do 1888 nam odkrivajo, da so izdelke iz Liboj poslikovali tudi v ateljeju v Pragi. Med razstavljenimi okrasnimi krožniki najdemo dva, od katerih eden s Pazderinim podpisom izpričuje delo tamkajšnjega ateljeja, drugega pa lahko tej delavnici pripišemo zaradi specifične poslikave. Zelo pogosti so na prostoročno poslikanih krožnikih in tudi vazah madžarski priimki. Verjetno so Schützovo keramiko poslikovali tudi v katerem od ateljejev v Budimpešti, čeprav o tem nimamo dokumentarno izpričanih virov, tako kot za Obrtno šolo v Zagrebu. O povezavah med Schützovo tovarno in Zagrebom v katalogu obširno piše Marina Bagarić.
Vir: Mag. Rolanda Fugger Germadnik, Po sledovih blagovne znamke SchützCilli, Mavrični svet Schützove keramike, Pokrajinski muzej Celje, Celje2009.