Knjižnica Ivana Potrča Ptuj je ena od osrednjih kulturnih ustanov Spodnjega Podravja in ena od pomembnejših slovenskih splošnih in osrednjih območnih knjižnic. Njeni začetki segajo v čas po drugi svetovni vojni, ko so bile po uredbi Narodne vlade Slovenije v vseh večjih pokrajinskih središčih organizirane javne študijske knjižnice.
Temelji za izgradnjo slovenskega povojnega javnega knjižničarstva so bili začrtani ob koncu druge svetovne vojne, ko je Oddelek za ljudsko prosveto pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) sprejel temeljne smernice za obnovitev v vojni uničenih knjižnih fondov in za organizacijo knjižnic kot pomembnih izobraževalnih in kulturnih institucij (1944). Ena od osnovnih nalog novih oblasti naj bi bila skrb za organizacijo in poslovanje knjižnic ter ustrezno izobrazbo in strokovno usposobljenost tam zaposlenega kadra. Sledeč tem načelom je jeseni 1945 Narodna vlada Slovenije izdala Uredbo o ustanovitvi Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Uredbo o ustanovitvi ljudskih knjižnic ter Uredbo o ustanovitvi okrožnih študijskih knjižnic.
Do leta 1948 je bilo v Ljudski republiki Sloveniji (LRS) organiziranih več kot tisoč javnih ljudskih knjižnic, med njimi tudi Ljudska knjižnica in čitalnica v Ptuju, ki je s poslovanjem pričela na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 1946 v nekdanji evangeličanski cerkvi na Prešernovi ulici. Leta 1954 se je knjižnica preimenovala v Mestno knjižnico in čitalnico Ptuj (MKČP) in se preselila v Krempljevo ulico. Pod njenim okriljem je 18. februarja 1955 pričela delovati še Pionirska knjižnica − otrokom in mladini namenjen oddelek.
V letih 1946–1957 so v večjih pokrajinskih središčih nastale še javne pokrajinske študijske knjižnice: 1946 v Celju, Mariboru in v Novem mestu, v letih 1948–1956 pa še v Ptuju, Postojni, Novi Gorici, na Ravnah, v Kranju, Kopru, Murski Soboti in v Ljubljani. Če so ljudske knjižnice imele splošnoizobraževalno in razvedrilno funkcijo, je bila naloga študijskih knjižnic, da svoje območje oskrbujejo z literaturo za strokovno, izobraževalno in znanstveno delo ter da zbirajo slovstveno, zgodovinsko in narodopisno gradivo območja, v katerem delujejo. Leta 1945 sprejeta Uredba o obveznem pošiljanju tiskanih stvari in nato še Odlok o obveznem pošiljanju tiskov študijskim knjižnicam (1960) sta jim zagotovila po en obvezni izvod tiskane produkcije, nastale na območju LRS. Za študijske knjižnice je bila predpisana popolna profesionalizacija knjižničarskega strokovnega dela. Bile so strokovno organizirane enote, ki so postavile temeljni kamen slovenskega poklicnega knjižničarstva.
Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) je bil leta 1945 dodeljen status osrednje slovenske znanstvene in univerzitetne knjižnice. Leta 1961 je prevzela še opravljanje nalog nacionalne matične knjižnice in kot taka nudila podporo razvoju slovenskega knjižničnega sistema, organizirala in izvajala strokovno izobraževanje knjižničarjev, skrbela za pripravo strokovnih priporočil s področja knjižničarstva ter za izvajanje raziskovalne dejavnosti na področju bibliotekarstva.
(Avtorica digitalne zbirke Sedem desetletij ptujske študijske knjižnice: Melita Zmazek)
