»Na začetku smo delali po naročilu, ki jih je prejel krojač oz. direktor Baldo. Tako so se delavke tudi naučile krojaškega dela. Ko sem jaz začela delati, smo šivali poročno obleko. Šivali smo tudi sodnikom, zdravniku Merlotu. Baldo je bil izredno sposoben, natančen, je veliko razmišljal. Svojega poklica se je naučil v Trstu. Enkrat smo za poroko šivali 10 do 15 kapotov [knj. plaščev], rekli smo mantelo.«
»Bilo je 18–20 šivalnih strojev in smo začeli. Imeli smo, kako bi rekla, dobrega direktorja. Potem smo mu rekli direktor, na začetku je bil Baldo. Je bil krojač, moški krojač. Je bil delavec, je bil direktor, ma je bil tudi mehanik, je tudi popravljal šivalne stroje in tako. Sicer je bila disciplina, ni bilo mrde trde, smo imeli kar v obzir … ma upravičeno, ker je bil tudi sam do sebe tako strog.«
»Jaz sem dobila prvo plačo za enega prašička od dveh mesecev, 7.000 dinarjev. Z mojo prvo plačo sem plačala prašička, da smo imeli prese za jest.«
»Če ni bilo Jadrana in Petra Fabianija [doma iz Komna, direktor podjetja Jadran Sežana], ne bi bilo konfekcije. Nam je zrihtal cvjrne [knj. sukance], je zrihtal mašino [knj. šivalne stroje], zrihtal določene artikle, trak je bilo treba it iskat v Italijo. Zaradi Jadrana Sežanskega smo mi lahko odprli Konfekcijo Komen.«