Odnosi med Celjem in Ljubljano so bili v rokometu že od nekdaj napeti. Prvič je “počilo” že poleti leta 1979 z odhodom bratov Bojovič k Slovanu ter neuspelim poskusom Božiča in Tomića. V Celju so bili vsi ogorčeni na Slovan in RZS, klub je z Ljubljančani prekinil vse odnose. Zamera je trajala do leta 1985 ko je novo vodstvo celjskega kluba (Šušterič, Privšek) v gostilni Maček v Šentgotardu pri Trojanah z vodstvom Slovana (Kralj, Papež) sklenilo dogovor o sodelovanju. A so Celjani na koncu tudi tokrat potegnili krajši konec! Slovanu so v sezoni 1985/86 z vsemi močmi pomagali k ponovni uvrstitvi v 1. jugoslovansko ligo, le-ti pa so Celjane z ležernimi tekmami in porazi z njihovimi direktnimi tekmeci za izpad (Varteks, Potisje, ……) ter angažirano igro in zmago maja 1986 v Celju skoraj izločili iz II. YU-ZRL. Za zmago v Celju so Ljubljančani zahtevali denar in se ustili, da jim bodo pobrali še tiste dobre igralce, ki so jim ostali. Celjani so poslali odprto pismo vsej slovenski javnosti in RZS, a ustrezne kazni, tako kot vedno v sporih s Slovanom, niso dočakali. Sodelovanje s Slovanom je bilo, na pobudo Toneta Turnška, novega predsednika kluba, še enkrat obnovljeno leta 1991 – tokrat brez pretresov, saj Slovan še zdaleč ni bil več konkurenčen Celjanom in njihovi ekipi.