Polde Novelli, Nace Dovč in Jože Kregar so spadali med prve pobudnike sokolske misli in organizatorje sokolskega društva na Ljubljanskem Posavju po prvi svetovni vojni. Novelli je delal kot krojaški pomočnik v konfekcijski delavnici v Buzzolinijevi hiši, Dovč je bil kmet, oba iz Male vasi, Kregar pa je bil študent iz Kleč. Novelli se je za sokolsko idejo navdušil med številnimi Čehi, ki so delali z njim v delavnici. Oba, Novelli in Dovč, sta začela hoditi v Trnovo k Sokolu II k telovadbi. Sokolsko društvo so postavljali v obdobju močne prevlade klerikalne stranke, ki je imela vpliv na družbeno dogajanje. Mladi narodnozaveddni Slovenci in pobudniki Sokola so se želeli tudi politično uveljaviti proti klerikalni nadvladi.
V gostilno k Ruskemu carju je takrat prihajalo več predavateljev, ki so razlagali sokolske ideje in demokratizacijo. Na tako predavanje člana Sokola dr. Pestotnika je med drugimi prišel tudi ježenski župnik Franc Košir, ki je po predavanju izjavil, da je sokolstvo proti veri, kar je v cerkvi javno ožigosal. Župnik je zagovarjal stališče, da naj bi se mladi ne glede na politično prepričanje združevali ob cerkvi. Ni mu bilo prav, da so nekateri cerkveni pevci javno nosili pripet sokolski znak.
Spomladi leta 1920 je bil Pri ruskem carju pripravljalni sestanek za ustanovitev sokolskega odseka. Zbralo se je okoli trideset fantov in deklet iz vseh posavskih krajev, ki so bili študenti, železničarji, mizarji, trgovci, šivilje … Na sestanek so prišli člani ljubljanskega Sokola vključno z dr. Ernestom Turkom, predsednikom jugoslovanskih vojnih dobrovoljcev. Ustanovili in izvolili so pripravljalni odbor, v katerem so bili Polde Novelli, Nace Dovč, Kocjan Škerl, Jože Kregar, Fanči Grauner in Fanči Zalesjak. Ustanovni občni zbor odseka Sokola Ježica je bil že 13. 5. 1920. V posavski sokolski odsek se je včlanilo šestdeset članov in članic kljub nasprotovanju župnika in nestrpnosti predvsem klerikalne stranke.
Prvi starosta je postal Jože Kregar. Matično društvo Sokol I. iz Ljubljane je isto leto Pri ruskem carju priredilo javni telovadni nastop s sprevodom, ki se je sprehodil čez Kleče, Savlje in Ježico. Pod vplivom Sokola je bilo to leto ustanovljeno pevsko društvo Zora, ki je dopolnilo narodno petje na Posavju in je delovalo do okupacije leta 1941.
Sokolski odsek je dobil društvene prostore v poslopju stare opuščene kovačnice Pri ruskem carju na Dunajski cesti. Odsek je uspešno deloval in v letu 1922 je imel že osemdeset članov ter uspeh pri telovadbi in med mladino. 25. junija 1922 je imel sokolski odsek prvi telovadni nastop v Klečah pri Avšiču s sodelovanjem Sokola I z godbo in sprevodom skozi Savlje. Nasprotniki so jih označevali s sovami, sokoli pa so jim odvračali s čuki.
Sokol je dal spodbudo tudi za ustanovitev športnega kolesarskega društva Zarja in za planinarjenje. Več uspeha so imeli ježenski sokoli pri prosvetnem delu po letu 1924 z organizacijo knjižnice, čitalnice in zanimivimi predavanji. Leta 1924 so organizirali tudi Miklavžev večer. To leto so člani Sokola nosili stožensko bandero pri procesiji na praznik rešnjega telesa. S tem so vzbudili veliko pozornost med verniki in klerikalnim vrhom. To je bila sijajna poteza treh članov sokolskega društva, Ivana Erjavca, Ivana Jeromna in Ivana Ramovža, zavednih Posavcev, ki v društvu niso trpeli brezbožnikov.
Do 6. januarja 1925 se je sokolski odsek že tako razvil, da so imeli ježenski Sokoli prvi redni občni zbor samostojnega sokolskega društva. Za starosto je bil izvoljen Ivan Buzzolini. V tem letu je novo samostojno sokolsko društvo kupilo nekdanjo Rozmanovo delavnico v Stožicah za svoj dom, ki so ga člani s prostovoljnim delom za silo uredili, tako da so se vanj vselili že maja.
Septembra 1925 je bil za upravitelja osnovne šole na Ježici premeščen Anton Germek iz Krašnje, zelo delaven član Sokola in odločen nasprotnik klerikalcev ter SLS. Z njim in njegovo družino je sokolsko društvo precej zaživelo, uvedli so dodatne aktivnosti, k izvajanju katerih so pritegnili še nekatere učiteljice na osnovni šoli. Izvajali so dvotedenske gospodinjske tečaje, formirali so plesni in dramski odsek. Sokol si je s temi potezami utiral pot med ljudmi na vasi. Germek je v društvu začel voditi tamburaše, tudi telovadci so bili uspešni. Sokoli so bili vselej družbeno angažirani.
Mnogo članov ježenskega sokolskega društva na Ježici je odšlo v času druge svetovne vojne med partizane. Mladina in mlajša generacija na ljubljanskem Posavju je v zadnjem desetletju pred vojno iskala poti, ki so utrjevale slovensko narodno zavest, skrb za družbeno in moralno pripravljenost ter se v znatni večini vklljučevala v sokolsko društvo. Vrsta organizatorjev Sokola Ježica z Antonom Germekom na čelu se je že leta 1941 opredelila za Osvobodilno fronto, sokolska mladina se je vključevala v SKOJ in mladinsko OF.
