V mesecu oktobru 2017 je minilo 100 let od bitke pri Kobaridu ter konca soške fronte. V spomin na številne žrtve prve svetovne vojne se bodo v različnih krajih Slovenije in Italije zvrstili številni dogodki, ki spominjajo in opominjajo ter spodbujajo ohranjanje miru kot temeljne vrednote. Spominu smo se pridružili tudi v Knjižnici Litija. Zbirali smo podatke in posneli fotografije spominskih obeležij tega časa in ustvarili digitalno zgodbo.
Italijani so se 20. maja 1882 pridružili obrambnemu sporazumu med Avstro-Ogrsko in Nemčijo in tako je nastal trojni sporazum. Kljub temu Italija ni želela vstopiti v prvo svetovno vojno na strani centralnih sil, ampak se je dogovarjala tako s centralnimi silami kot tudi z antanto. Na koncu so se Italijani odločili za vstop v vojno na strani Francije, Velike Britanije in Rusije, saj so jih gnale predvsem ozemeljske težnje po slovenskem ozemlju. Države antante so namreč Italiji ob morebitnem vstopu v vojno obljubile velik del ozemlja, ki je tedaj pripadal Avstro-Ogrski, a bil večinsko poseljen s Slovenci.
23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Ta je svoje vojake umaknila z meje z Italijo in jih razporedila na obrambno črto ob reki Soči. Tako se je na zahodu slovenskega ozemlja odprla fronta, ki je potekala v dolžini 90 km v zahodnem slovenskem visokogorskem svetu, v dolini reke Soče in na kraških planotah. V 12 soških bitkah je izgubilo življenje tisoče ljudi na obeh vojskujočih si straneh.
Po končani prvi svetovni vojni so padlim vojakom postavljali spomenike in spominska obeležja. Njihova imena so vklesana v kamen; postali so junaki. Predvsem mladi fantje so po vojaški zahtevi umrli za domovino. S seboj na pot v fronto so dobili le želje, upanje in vero. Če bodo padli, bodo umrli za »Boga, cesarja in domovino«.
Večina spomenikov se je kljub velikim političnim in družbenim spremembam ohranila do danes in marsikje še najdemo sledi obiskov: sveče, vence, posode z domačo prstjo.
Kraj in čas smrti marsikaterih vojakov največkrat nista znana, zato naj bi vsaj na spomenikih brali njihova imena. Nihče naj ne bi bil pozabljen. Za vse, ki so ostali živi, so spomeniki postali kultna mesta, kjer so počastili spomin ne le na padle vojake, temveč tudi na tiste, ki so na bojiščih umrli za posledicami ran in raznih bolezni.
