S pomladjo se po mrzli in dolgočasni zimi začne prebujati narava in mnoge stare civilizacije so novo leto ravno iz tega razloga praznovale šele po spomladanskem enakonočju (21.3.) in ne z začetkom koledarskega leta. To je bilo obdobje različnih obredij in magičnih praks, ki jih v podobnih ali nekoliko spremenjenih oblikah poznamo še danes.
Razposajenost pustnega obdobja se zaključi dan po pustnem torku s Pepelnico, ko se začne obdobje 40-dnevnega posta. Ime nosi po pepeljenju, ko mašnik vsakega vernika, ki poklekne k obhajilni mizi, s pepelom lanskih oljk pokriža na čelo in opomni, da je nastal iz prahu in se bo k prahu tudi povrnil. Pepelnica je na Slovenskem povezana s številnimi šegami in navadami kot so denimo pokop Pusta, preganjanje hude ure z blagoslovljenim pepelom ali vlečenje ploha.
Po ljudskih prepričanjih za prvi pomladni dan velja gregorjevo (12. marec), saj je po julijanskem koledarju namreč sv. Gregor godoval prav na prvi spomladanski dan, z uvedbo gregorijanskega koledarja, pa se je njegov god pomaknil nekoliko nazaj. Kljub temu pa se gregorjevo še vedno povezuje z začetkom pomladi in velja za dan zaljubljencev oziroma dan, ko se »ženijo ptički«.
Velika noč je poleg božiča največji in najstarejši krščanski praznik, ki ga praznujejo praktično na vseh kontinentih. Določamo ga po luninem koledarju na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Je spomin na predkrščansko, pogansko obdobje, ki ga je krščanstvo prevzelo in mu dalo nove oblike in vsebine. Velikonočni prazniki so v času, ko se začenja pomlad, zato v številnih sestavinah šeg opazimo oblike starih verovanj, povezanih z duhovi plodnosti in rasti, ki naj bi zagotavljali dobro letino in zdravje. Začnejo se s cvetno nedeljo, ki je spomin Kristusovega prihoda v Jeruzalem, kjer ga je sprejela navdušena množica in predenj postiljala nalomljene palmove veje. Simbol za palmove veje je tako postalo sveže zelenje in rastlinje, ki ga verniki na cvetno nedeljo nesejo v cerkev k blagoslovu. To je stara krščanska šega, ki pa je po vsej verjetnosti prekrila še starejše predkrščansko obredje oz. verovanja o nadnaravni moči rastlinja, ki naj bi pospeševalo rast, plodnost, odganjalo zle sile in varovalo pred naravnimi ujmami. Na Slovenskem poznamo številna krajevna poimenovanja za tovrstno zelenje, najbolj znano med njimi je butara. Vsak dan velikega tedna je izredno pester z različnimi obredji ter šegami in navadami. Vrhunec velikonočnega praznovanja predstavlja sobotno obredje v cerkvi, ko verniki k blagoslovu prinesejo velikonočne jedi, ki so jih pripravili, ter nedeljsko cerkveno obredje z vstajensko procesijo. Velika noč pomeni konec 40 dnevnega posta, zato se mize šibijo pod velikonočnimi dobrotami. Obvezna in ena izmed najstarejših velikonočnih jedi so velikonočna jajca, za katera v slovenskih pokrajinah najdemo različna poimenovanja in načine izdelave. Jajce je simbol rodovitnosti innovega življenja ter nam ponuja obilico možnosti za ustvarjanje, kar je poleg praznovanja v družinskem krogu tudi ena izmed temeljnih postavk praznika.Na velikonočni ponedeljek so bile v navadi različne velikonočne igre s pirhi.
Prava pomlad pa naj bi se po ljudskem koledarju pravzaprav začela šele na jurjevo (23. april), ko narava že močno ozeleni in se ponovno začne čas paše. Sv. Jurij je nadomestil med Slovani pomembno pomladansko božanstvo, morda Jarila (Jarnika), Vesnika, čigar zasluga je bila, da je narava vsako leto splet ozelenela – od tod ime Zeleni Jurij. Sv. Jurija se pogosto upodablja v boju z zmajem, kar naj bi predstavljalo boj pomladi z zimo.
Pomlad se zaključi z binkoštnim praznikom, ki smo ga na Slovenskem sprva praznovali kar osem dni skupaj. Danes praznujmo le še binkoštno nedeljo in ponedeljek, s katerima so povezane različne šege in navade. Binkošti so petdeseti dan po veliki nedelji in so spomin na prihod Svetega duha in ustanovitev cerkve. Povezane so z živordečo barvo, ki pomeni Sv. duha, ki naj bi se v obliki gorečih jezikov spustil nad zbrane učence. Binkošti ravnajo cerkveno leto do adventa, saj se od njih štejejo nedelje do konca cerkvenega leta. Povezane so s številnimi prastarimi spomladanskimi slavji, kar se izraža v poimenovanjih praznika v določenih predelih Slovenije (npr. majnica – Beneški Slovenci), pa tudi nekaterih šegah npr. krašenju hiše s cvetjem in zelenjem ter pokanju z biči, ki naj bi odganjalo zle sile. Svetega duha pogosto prikazujemo v obliki goloba.
Po ljudskih prepričanjih za prvi pomladni dan velja gregorjevo (12. marec), saj je po julijanskem koledarju namreč sv. Gregor godoval prav na prvi spomladanski dan, z uvedbo gregorijanskega koledarja, pa se je njegov god pomaknil nekoliko nazaj. Kljub temu pa se gregorjevo še vedno povezuje z začetkom pomladi in velja za dan zaljubljencev oziroma dan, ko se »ženijo ptički«.
Velika noč je poleg božiča največji in najstarejši krščanski praznik, ki ga praznujejo praktično na vseh kontinentih. Določamo ga po luninem koledarju na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Je spomin na predkrščansko, pogansko obdobje, ki ga je krščanstvo prevzelo in mu dalo nove oblike in vsebine. Velikonočni prazniki so v času, ko se začenja pomlad, zato v številnih sestavinah šeg opazimo oblike starih verovanj, povezanih z duhovi plodnosti in rasti, ki naj bi zagotavljali dobro letino in zdravje. Začnejo se s cvetno nedeljo, ki je spomin Kristusovega prihoda v Jeruzalem, kjer ga je sprejela navdušena množica in predenj postiljala nalomljene palmove veje. Simbol za palmove veje je tako postalo sveže zelenje in rastlinje, ki ga verniki na cvetno nedeljo nesejo v cerkev k blagoslovu. To je stara krščanska šega, ki pa je po vsej verjetnosti prekrila še starejše predkrščansko obredje oz. verovanja o nadnaravni moči rastlinja, ki naj bi pospeševalo rast, plodnost, odganjalo zle sile in varovalo pred naravnimi ujmami. Na Slovenskem poznamo številna krajevna poimenovanja za tovrstno zelenje, najbolj znano med njimi je butara. Vsak dan velikega tedna je izredno pester z različnimi obredji ter šegami in navadami. Vrhunec velikonočnega praznovanja predstavlja sobotno obredje v cerkvi, ko verniki k blagoslovu prinesejo velikonočne jedi, ki so jih pripravili, ter nedeljsko cerkveno obredje z vstajensko procesijo. Velika noč pomeni konec 40 dnevnega posta, zato se mize šibijo pod velikonočnimi dobrotami. Obvezna in ena izmed najstarejših velikonočnih jedi so velikonočna jajca, za katera v slovenskih pokrajinah najdemo različna poimenovanja in načine izdelave. Jajce je simbol rodovitnosti innovega življenja ter nam ponuja obilico možnosti za ustvarjanje, kar je poleg praznovanja v družinskem krogu tudi ena izmed temeljnih postavk praznika.Na velikonočni ponedeljek so bile v navadi različne velikonočne igre s pirhi.
Prava pomlad pa naj bi se po ljudskem koledarju pravzaprav začela šele na jurjevo (23. april), ko narava že močno ozeleni in se ponovno začne čas paše. Sv. Jurij je nadomestil med Slovani pomembno pomladansko božanstvo, morda Jarila (Jarnika), Vesnika, čigar zasluga je bila, da je narava vsako leto splet ozelenela – od tod ime Zeleni Jurij. Sv. Jurija se pogosto upodablja v boju z zmajem, kar naj bi predstavljalo boj pomladi z zimo.
Pomlad se zaključi z binkoštnim praznikom, ki smo ga na Slovenskem sprva praznovali kar osem dni skupaj. Danes praznujmo le še binkoštno nedeljo in ponedeljek, s katerima so povezane različne šege in navade. Binkošti so petdeseti dan po veliki nedelji in so spomin na prihod Svetega duha in ustanovitev cerkve. Povezane so z živordečo barvo, ki pomeni Sv. duha, ki naj bi se v obliki gorečih jezikov spustil nad zbrane učence. Binkošti ravnajo cerkveno leto do adventa, saj se od njih štejejo nedelje do konca cerkvenega leta. Povezane so s številnimi prastarimi spomladanskimi slavji, kar se izraža v poimenovanjih praznika v določenih predelih Slovenije (npr. majnica – Beneški Slovenci), pa tudi nekaterih šegah npr. krašenju hiše s cvetjem in zelenjem ter pokanju z biči, ki naj bi odganjalo zle sile. Svetega duha pogosto prikazujemo v obliki goloba.
