“Rodil sem se leta 1953. Mladost smo preživeli na železniški postaji, bili smo »postajarci«, otroci železničarjev. Tu smo živeli že pred pričetkom gradnje Nove Gorice. (Med gradnjo mesta je bil center v Solkanu, Frnaža pa je bila logistični center, kjer so spali brigadirji.)”
“Postajarci smo osnovno šolo obiskovali na Rafutu, nato smo hodili na Grčno (Havaji), zatem pa na »Frana Erjavca«. Na pričetek šolanja imam prav poseben spomin: pri petih letih sem že znal pisati in brati, tudi zdravnik je ugotovil, da sem fizično in psihično zdrav. Želel sem si v 1. razred, pa še vse »pogoje« sem imel, vendar v učilnici ni bilo dovolj prostora za vse. Moj oče je bil vlakovodja in sindikalist na železniški postaji in trdno je bil odločen, da bo šel tudi »naš Srečko« v šolo. Zato se je z načelnikom železniške postaje dogovoril za stol in mizo in ju na hrbtu prinesel na Rafut. Tako je uredil vse potrebno, da sem lahko pričel hoditi v šolo.
Leta 2009 smo priredili rekapitulacijo 1. razreda, prišli so tudi nekateri starši, pripravili smo govorilne ure, šli k izviru Hublja, imeli pionirčkovo kapico in naredili zaobljubo.
Ko je bil leta 1961 v Novi Gorici močan orkan, so kostanjeva drevesa na Erjavčevi ulici med seboj povezali z vrvmi, za katere smo se otroci držali, da smo lahko hodili po ulici.
Tudi moji starši so bili brigadirji – najprej na Lijaku, nato sta pomagala pri gradnji ceste na Erjavčevi. Za tem sta šla na Ptuj, se tam 2 leti izobraževala, poročila in tam se je rodila tudi moja sestra.
Kot postajarci, avtohtoni »Goriziani«, smo bili med seboj izredno povezani. Moj oče je pred našim blokom, v katerem je bilo 9 stanovanj, zasadil češnjo kot simbol enotnosti, bila je last vseh stanovalcev. Tudi »rabutanje« ni bilo dovoljeno. V času »bandime« so se 4 možje povzpeli v krošnjo, jo obrali in pridelek pravično razdelili med stanovalce.
Zdravnika smo imeli na postaji.
Ko je začela Nova Gorica »rasti«, takrat sem imel 12 ali 13 let (torej leta 1965, 1968), so se velikokrat odvijale razne borbe med nami (staroselci) in prišleki (Bosanci …). »Borili« smo se s fračami in loki, imeli smo svoj žvižgaški pozdrav »čufi-čufi«. Sicer pa smo se družili pred blokom, naredili smo »ščinke« in se igrali razne igre:
– Igro “čiklisti” smo igrali otroci, in sicer tako, da smo zamašek od Cockte ovili v papir – iz “giornalinov” smo izrezali figurice, junake iz stripov – in ga frcali: kdor frcne dlje, ta zmaga.;
– “Pandulo” so igrali najstniki: iz lesa so izrezljali predmet jajčaste oblike, ga položili na tla in po njem udarili s palico, da je poletel v zrak, nato pa ga v zraku odbili.
Za vrtovi (pri današnji Evropi) so nam, železničarskim otrokom naredili dva bazena, pripravili skok v daljino, otroško igrišče, balinišče in igrišče za igranje odbojke s podlago iz leša.
Moj oče je s klapo hodil igrat karte na Erjavčevo (kjer je danes Monalisa), tam so se družili. Lastnica je bila Idrijčanka in vsakič, ko so moški tarnali, da jih zebe, je rekla: »Tam je »pička« in »kalience«, pa si pomagajte!« Možje so se smejali, jaz pa sem si to kot šestletni otrok zelo dobro zapomnil. Otroci smo namreč svoje očete hodili v gostilno iskat, da jih odpeljemo domov.
Oče je kot železničar delal tudi v Planici. V tem času je prebival pri nekem kmetu in ker mu je pomagal pri delu na kmetiji, je v zahvalo dobil ovco. Pripeljal jo je domov in pred blokom smo imeli kar 4 ovce. Starša sta jagnjetino v Italiji prodajala kot teletino (»vitello«). Čez mejo je posameznik lahko odnesel le kilogram mesa, vendar enkrat se je zgodilo, da sta imela starša vsak več kot dva kilograma. Oče je cariniku povedal, da mora preživljati družino. Pokazala sta prepustnice in na oba sta imela zabeležene vse njune otroke, torej vsak vse štiri. Tako je izgledalo, da jih imata osem. Ko je carinik videl, da imata »osem« otrok, ju je spustil mimo. V Italiji so mnogi prodajali tudi zajčje meso, vendar pa so nekateri goljufali: pod pretvezo, da je zajčje, so prodajali mačje meso. Po tem dogodku so morali prodajalci mesa vedno pustiti še dokaz – zajčje tace.
Imeli smo kolo, in ko se je sestra nekega dne peljala v trgovino skozi kostanjev drevored, je med vožnjo pogledovala, ali je guma polna. Pri tem se je zaletela v drevo.”
Pripoveduje sestra g. Čebrona:
“Zobozdravnik je bil včasih tam, kjer je danes gledališče. V ordinaciji smo sedeli na kovinskem stolu. Zdravnik mi je izril zob kar brez anestezije, bila sem do ušes krvava. Poleg tega mi je izril stalni zob, za katerega je trdil, da je mlečni. Ker je bil stol kovinski, je moje telo drselo navzdol in zdravnik me je prijel kar za glavo in povlekel višje.
V šoli smo pri urah telovadbe naredili živo verigo in si podajali zidake za gradnjo stadiona, ki so ga odprli leta 1963. Travo za igrišče so, narezano na pasove, pripeljali iz Trnovskega gozda.”
