Zbirka starih razglednic Gorenjskega muzeja vsebuje tudi planinske razglednice, torej tiste, ki motivno prikazujejo gore, hribe in planinske koče. Zbirka je urejena glede na geografsko lego gorovja: Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in predalpsko gorovje, kamor spadajo Pohorje ter hribi v Zasavju, na Dolenjskem in Primorskem. Z razvojem turizma in s tem planinstva je postalo povsem običajno, da so ljudje svojim bližnjim in dragim poslali pozdrave s svojega izleta, z vrha gore, ki so jo osvojili. Pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva je razglednice izdajala Kranjska sekcija Nemško-Avstrijskega planinskega društva, zato je bilo tudi besedilo na razglednicah pisano pretežno v nemškem jeziku.
Po osvojitvi Triglava, leta 1778, ko so na vrhu stali štirje srčni možje iz Bohinja, se je zanimanje za slovenske gore močno povečalo. Ozemlje današnje Slovenije je tedaj spadalo pod Habsburško monarhijo in po letu 1867 pod Avstro-Ogrsko. Leta 1862 je bilo ustanovljeno Avstrijsko planinsko društvo – Der Österreichische Alpenverein, ki je bilo hkrati tudi eno prvih v Evropi. Leta 1869 je bilo ustanovljeno Nemško planinsko društvo. Pričakovati je bilo njuno združenje, kar se je leta 1873 tudi zgodilo. Leto kasneje je bila ustanovljena kranjska podružnica Nemškega in Avstrijskega planinskega društva s sedežem v Ljubljani.
Skoraj istočasno, leta 1872, se je pojavila prva ideja o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Bohinjski kaplan Ivan Žan je ustanovil društvo Triglavski prijatelj. Na Prodih pod Triglavom so celo zgradili manjšo planinsko postojanko, imenovano Triglavski tempelj. Oblasti društva na žalost niso priznale. Žan je bil z dekretom premeščen, društvo je prenehalo delovati, koča pod Triglavom pa je leta 1875 klavrno propadla.
Glavno poslanstvo Nemškega in Avstrijskega planinskega društva ter s tem njegove kranjske podružnice je bila gradnja koč v gorah in nadelava planinskih poti. Leta 1877 so zgradili kočo pod Triglavom, a so jo prodali Avstrijskemu turističnemu klubu, ki je kočo poimenoval po Mariji Tereziji. Po zgrajeni železniški povezavi med Jesenicami in Trbižem se je močno povečalo zanimanje za vzpon na Triglav iz Gornjesavske doline, zato so leta 1886 zgradili še eno kočo – današnjo Staničevo kočo, ki se je imenovala Deschmannov dom.
Leta 1881 je kranjska podružnica postala izrazito nacionalistična in nemškutarska, saj so začeli uporabljati nemške markacije, nemške table in gorski vodniki so morali govoriti nemško. V skalnatem svetu, ki se ga pogosto označuje kot nekoristen svet, se je bila bitka za slovenski jezik, slovenstvo in s tem slovenski živelj.
23. julija 1892 je nekaj ljubljanskih planincev, znanih pod imenom Piparji, odšlo na prvaka Karavank, na Stol. S tem dnem so začeli resno razglabljati o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Pripravljalni shod je bil 15. oktobra 1892. Deželna vlada je z dekretom odobrila njegovo ustanovitev. Ustanovni občni zbor je bil 27. februarja 1893, njegov načelnik pa prof. Fran Orožen. Prvo kočo so postavili leta 1894 na Planini za Liscem pod Črno prstjo in jo poimenovali po načelniku, Orožnova koča.
V začetnem zagonu je bilo glavno poslanstvo, da slovenske gore ostanejo slovenske, saj so vrhove enega za drugim osvajali tujci. Na delovanje društva je vplival župnik Jakob Aljaž, ki je leta 1895 postavil stolp na vrhu Triglava. Stolp je imel simbolen pomen slovenstva na najvišji gori. Triglavska okolica pa je bila nadvse zanimiva tudi za Kranjsko sekcijo Nemško-Avstrijskega planinskega društva, zato je pospešeno zgradila manjšo kočo v Vratih – Aljaževo kočo in obenem tudi Dom na Kredarici. Gradnja koč je pomenila prisotnost slovenstva v Julijskih Alpah, drugi razlog pa je bil v vse večjem obiskovanju Julijskih Alp in potrebah, ki jih je prinašal razvoj turizma ter planinstva kot njegove veje.
Razglednice z motivi Julijskih Alp so med planinskimi razglednicami, ki jih hrani Gorenjski muzej, najštevilčnejše. Gora, ki po številu najbolj izstopa, je seveda Triglav s svojim pogorjem.
Najstarejši upodobitvi v zbirki sta dve t. i. korespondenčni karti, ki datirata v devetdeseta leta 19. stoletja. Ena prikazuje Triglav iz Bohinja. Druga je iz leta 1899 in prikazuje planinca, ki gre z Malega na Veliki Triglav.
Skoraj pretresljiv je pogled na Triglavski ledenik, ki je bil redno dokumentiran na razglednicah. Te so neizpodbiten dokaz njegovega propada, kajti ledenika danes skorajda ni več.
V zbirki so zelo številne razglednice z motivom Aljaževega stolpa. Leta 1895 ga je postavil Jakob Aljaž kot simbol slovenstva v naših gorah. Najstarejša dopisnica je iz leta 1902. Na fotografiji je skupina mladeničev na vrhu Triglava ob Aljaževem stolpu, navedena pa je tudi višina slovenskega očaka, 2865 metrov, kar je za en meter napačno. Takšnih razglednic je 25 in lepo kronološko kažejo tudi spremembe na Aljaževem stolpu: špice na vrhu, ki je nosila letnico 1895, kmalu ni bilo več, v nekdanji državi jo je najprej zamenjala mala zastava, nato se je na vrhu pojavila zvezda; spreminjala pa se je tudi barva stolpa.
Številne so tudi razglednice Triglavskega doma na Kredarici. Ta je bil odprt 18. avgusta 1896. Večina upodobitev Kredarice je fotografiranih z Ržkih podov ali z vrha Rži. Najstarejša tovrstna razglednica v zbirki datira v leto 1903 in je označena še kot dopisnica. Sledijo razglednice Koče Marije Terezije – Maria Theresiahütte, ki se je po prvi svetovni vojni preimenovala v Aleksandrov dom, danes pa jo poznamo pod imenom Planika. Najstarejša je iz leta 1905.
Od koč pod Triglavom je preimenovanja doživljala tudi današnja Staničeva koča. Zgradila jo je Kranjska sekcija Nemško-Avstrijskega društva in jo poimenovala po načelniku društva, nemškutarju Dragotinu Deschmannu. Po prvi svetovni vojni je kočo prevzelo Slovensko planinsko društvo in jo poimenovalo po Valentinu Staniču (1774–1847), največjem alpinistu svoje dobe. V zbirki so tudi razglednice Velega polja pod Triglavom z Vodnikovo kočo. Navadno je v ozadju Mišelj vrh ali Triglav.
Bogate so tudi podobe Koče pri Triglavskih jezerih. Prvo kočo je že leta 1880 zgradil Avstrijski turistični klub, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzelo Slovensko planinsko društvo.
Za zibelko slovenskega alpinizma vsekakor štejemo dolino Vrata, ki jo zapira mogočna severna triglavska stena, pogosto imenovana kar Stena. Prvi se je preko nje povzpel okrog leta 1890 Trentar Ivan Berginc, po današnji Slovenski smeri, ki je klasičen alpinistični vzpon. S prihodom železnice so tudi Vrata postala vse bolj zanimiva izhodiščna točka za vzpone, zato je bilo več kot smotrno tam zgraditi kočo. Da bi prehitel Kranjsko sekcijo Nemško-Avstrijskega planinskega društva, je Jakob Aljaž postavil prvo leseno kočo leta 1896, potem pa je leta 1904 na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom. Uničujoči plaz z Dolkove špice ga je leta 1909 porušil, a že takoj naslednje leto je bil odprt nov dom, na sedanjem, varnejšem mestu. Njegova podoba se od takrat ni spremenila. Najstarejši dopisnici datirata v leto 1906 in prikazujeta Aljažev dom v Vratih zjutraj in zvečer. Izdalo ju je Slovensko planinsko društvo po akvarelni sliki Viktorja Foersterja. V zbirki je tudi dopisnica doline Vrata s Stenarjem v ozadju.
V zbirkah planinskih razglednic je bogato dokumentirana Martuljkova skupina, z mogočno piramido, Špikom. Večina teh razglednic je panoramskih, saj so posnete z druge strani doline, torej s Karavank; ali z vrha Trupejevo poldne, ali pa iz vasi Srednji vrh, od koder se da objeti skoraj vse gore omenjenega skalnega amfiteatra: Široko peč, Oltarje, Martuljške Ponce, Špik, Frdamane police, Rigljico in Kurji vrh. Najstarejši razglednici sta iz časa Kraljevine Jugoslavije.
Kraljica Julijski Alp, žena očaka Triglava, Škrlatica, je fotografirana z različnih koncev: z Vršiča oz. s poti na Mojstrovko, s Tominškove poti nad Vrati, največkrat pa s Slemenove špice. Pogosto je na razglednici Ruska kapelica ob poti na Vršič s Škrlatico v ozadju. Turistovski klub Skala je leta 1934 na vrhu Škrlatice postavil križ, v spomin v gorah umrlim Skalašem. Od tedaj je vrh gore pogost motiv razglednic, Škrlatica pa se pojavi tudi na razglednicah Mihovega doma.
Prisojnik, mogočni skalni kolos na meji med Gorenjsko in Primorsko, ki ga krasi Ajdovska deklica, ima v zbirki Gorenjskega muzeja kar nekaj razglednic. Večkrat je upodobljen na razglednicah Kranjske Gore, kjer se v ozadju dvigata proti nebu Razor in Prisojnik. Najstarejša razglednica zgolj Prisojnika je iz leta 1927.
Najlepša slovenska gora, ki jo ima današnja Planinska zveza Slovenije tudi v svojem grbu, je Jalovec. Vsem znana je njegova podoba s Slemenove špice, kjer se na travnatem grebenu pasejo ovce, v ribnikih pa se odseva podoba Jalovca. Motiv Jalovca je bil fotografiran tudi z Vošce v Karavankah in seveda s poti v dolini Tamar.
Botanični vrt Julijskih Alp je Črna prst, ki na svoji severni strani predrzno pada v Bohinj, medtem ko je južna stran travnata in spokojna. Razglednice v zbirki prikazujejo Črno prst s Planine za Liscem, Dom Zorka Jelinčiča pa iz neposredne bližine. Na gorenjski strani Črne prsti je upodobljena Orožnova koča na Planini za Liscem, ki je bila tudi prva planinska koča Slovenskega planinskega društva, zgrajena leta 1894, razglednica pa datira v leto 1912. Še zanimivejši sta korespondenčni karti Malnarjeve koče na Planini za Črno goro, ki so jo domačini imenovali Rauharska planina. Razglednici je izdalo Avstrijsko turistično društvo.
Z razglednicami so dokumentirane tudi vse koče, ki se od Kranjske Gore zvrstijo do vrha Vršiča: Mihov dom, Koča na Gozdu, Erjavčeva koča, Tičarjev in Poštarski dom. Največ je fotografij današnje Erjavčeve koče, ki se je na začetku imenovala Vossova koča. Leta 1901 jo je zgradila Kranjska sekcija Nemško-Avstrijskega društva, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzelo Slovensko planinsko društvo in preimenovalo. Najstarejša razglednica datira v leto 1903.
V Kamniško-Savinjskih Alpah je bil pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva zelo aktiven Avstrijski turistični klub, ustanovljen leta 1869. Kranjska sekcija Nemško-Avstrijskega društva je leta 1897 zgradila Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu ter uredila pot iz Kokre do sedla in naprej na Skuto. Češka podružnica Slovenskega planinskega društva je leta 1900 zgradila kočo na Spodnjih Ravneh, imenovano Češka koča.
Najstarejša razglednica v tem delu zbirke je razglednica Kranjske sekcije Nemško-Avstrijskega planinskega društva iz leta 1903, in sicer pogled proti Grintovcu in Kočni s Skute.
Med Kamniško-Savinjskimi Alpami so najštevilčnejše razglednice Kamniške Bistrice. Kočo na Kamniškem sedlu je zgradila kamniška podružnica Slovenskega planinskega društva leta 1906. Najstarejša razglednica je iz leta 1912.
Na razglednicah Krvavca se največkrat pojavita kapelica in Dom na Krvavcu. Ta je bil zgrajen leta 1925. Ob blagoslovitvi so prisotni izrazili željo, da bi se v bližini postavila še kapelica. Načrt zanjo je izdelal Plečnik, po obliki pa naj bi posnemala kamnite pastirske koče. Kapelico, posvečeno Mariji Snežni, je leta 1929 blagoslovil škof Gregorij Rožman.
Storžič je upodobljen na skoraj vsaki razglednici Kranja. Tiste prave planinske razglednice pa Storžič prikazujejo s severne strani, z vsem okoliškim skalovjem, kar mu daje povsem drugačno obliko. Zanimiva je podoba Storžiča s ceste Bašelj-Trstenik, kjer se lepo vidi njegov zahodni greben, po katerem poteka zavarovana pot čez psico. V zbirki je tudi Velika Poljana pod Storžičem s planšarsko postojanko.
Razglednice Velike planine kažejo njeno še danes znano podobo planšarskih stanov, ne manjka pa niti kapelica Marije Snežne, ki je bila po načrtih Jožeta Plečnika postavljena leta 1939, a so jo v zimi 1944/45 požgali Nemci in domobranci.
Motivi Kamniško-Savinjskih Alp, ki se še pojavijo v zbirki, so:
Frischaufov dom na Okrešlju, panoramska razglednica Kamniško-Savinjskih Alp s poti na Jezerski vrh, Češka koča, Koča na Dobrči, Kriška gora, Kokrško sedlo s Cojzovo kočo, Kocbekov dom na Korošici, slap Rinka, Planjava, Kalška gora s Kalškim grebenom, Skuta, Mlinarsko sedlo in Grintovec.
Za Kranjsko sekcijo Nemško-Avstrijskega planinskega društva je bila v Karavankah zanimiva predvsem Golica. Na mestu današnje koče je leta 1892 Nemško-Avstrijsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred prvo svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zabolelo slovenske planince. Po ustanovitvi kranjskogorskega okraja Slovenskega planinskega društva leta 1903 so se odločili, da na vrhu Golice postavijo kočo, ki so jo poimenovali po starosti slovenskih planincev, Francu Kadilniku (1825–1908). Med obema vojnama je obe koči upravljala jeseniška podružnica Slovenskega planinskega društva, leta 1943 pa so ju partizani požgali, da ne bi služili Nemcem za oporišče. Nemška oz. Spodnja koča, kot so jo med obema vojnama preimenovali, je običajno prikazana na pomolu, kjer se v ozadju vidi greben Struške, Belščice in Stola ali pogorje Julijcev s Triglavom.
Planina Kofce, na južnem pobočju desetkilometrskega grebena Košute, je prvi dom dobila leta 1927. Stal je nekoliko nižje, kot stoji današnji dom. Med okupacijo je dom prevzelo Nemško planinsko društvo, a so ga partizani leta 1944 zažgali. Večina razglednic prikazuje starejši dom, ki je imel zraven tudi kapelico. Po vojni je Planinsko društvo Tržič prevzelo nekdanjo zasebno Primoževo kočo in jo odprlo kot planinsko postojanko. Štiri razglednice prikazujejo tudi poletno in zimsko idilo na planšariji Kofce, ena pa križ nad Kofcami, mimo katerega gremo še danes, če se odločimo za vzpon na Veliki vrh ali Kladivo.
Najstarejša upodobitev Zelenice, Vrtače in Begunjščice s Košuto in Ljubeljsko Babo v ozadju je iz časa pred prvo svetovno vojno. Razglednica prve koče na Zelenici, ki jo je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov in je ni dalo v najem tržiški podružnici Slovenskega planinskega društva, datira v leto 1930.
Prva koča na Begunjščici se je imenovala po dr. Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnemu predsedniku radovljiške podružnice Slovenskega planinskega društva. Zgradili so jo leta 1909, a nižje, kot stoji danes. Leta 1933 so na sedanjem mestu dogradili nov dom in ga poimenovali po Hugonu Robleku (1871–1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu.
Za Stol sta pomembni dve koči: Valvazorjev dom na višini 1183 metrov in Prešernova koča na Stolu. Vrh Stola, ki ga lahko štejemo za gnezdo slovenskega planinstva, je na dveh razglednicah iz leta 1911. Karavanške gore, ki jih najdemo na razglednicah zbirke Gorenjskega muzeja, so še: Uršlja gora, Koča na Loki pod Raduho, Koča na Smrekovcu, Goli vrh, Virnikov Grintavec, Poljški planinski dom, Dobrač s Tromeje.
Planinske razglednice v sebi ne nosijo le zgodovinsko dokumentarnega pomena, ampak z njih lahko razberemo tudi ponos na lepote vršacev, zgodovino razvoja posamezne koče, številna poimenovanja, ki so danes že davno pozabljena, in se hkrati čudimo nad spremenjeno pokrajino. Bogata zbirka planinskih razglednic je edinstven dokument razvoja planinstva kot veje turizma in s tem dokument časa, ko so bili hribi dosegljivi le redkim. Planinske razglednice so v ljudeh zbujale nacionalno pripadnost in rojevale identiteto, zato ni čudno, da je bila ena največkrat poslanih razglednic prav Pozdrav s Triglava.
Besedilo je povzeto po prispevku Jelene Justin: Planinski pozdrav, v: Pozdrav z Gorenjske, zbirka starih razglednic (ur. Marjana Žibert). Kranj, Gorenjski muzej 2010, str. 221-244.
Skoraj istočasno, leta 1872, se je pojavila prva ideja o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Bohinjski kaplan Ivan Žan je ustanovil društvo Triglavski prijatelj. Na Prodih pod Triglavom so celo zgradili manjšo planinsko postojanko, imenovano Triglavski tempelj. Oblasti društva na žalost niso priznale. Žan je bil z dekretom premeščen, društvo je prenehalo delovati, koča pod Triglavom pa je leta 1875 klavrno propadla.
Glavno poslanstvo Nemškega in Avstrijskega planinskega društva ter s tem njegove kranjske podružnice je bila gradnja koč v gorah in nadelava planinskih poti. Leta 1877 so zgradili kočo pod Triglavom, a so jo prodali Avstrijskemu turističnemu klubu, ki je kočo poimenoval po Mariji Tereziji. Po zgrajeni železniški povezavi med Jesenicami in Trbižem se je močno povečalo zanimanje za vzpon na Triglav iz Gornjesavske doline, zato so leta 1886 zgradili še eno kočo – današnjo Staničevo kočo, ki se je imenovala Deschmannov dom.
Leta 1881 je kranjska podružnica postala izrazito nacionalistična in nemškutarska, saj so začeli uporabljati nemške markacije, nemške table in gorski vodniki so morali govoriti nemško. V skalnatem svetu, ki se ga pogosto označuje kot nekoristen svet, se je bila bitka za slovenski jezik, slovenstvo in s tem slovenski živelj.
23. julija 1892 je nekaj ljubljanskih planincev, znanih pod imenom Piparji, odšlo na prvaka Karavank, na Stol. S tem dnem so začeli resno razglabljati o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Pripravljalni shod je bil 15. oktobra 1892. Deželna vlada je z dekretom odobrila njegovo ustanovitev. Ustanovni občni zbor je bil 27. februarja 1893, njegov načelnik pa prof. Fran Orožen. Prvo kočo so postavili leta 1894 na Planini za Liscem pod Črno prstjo in jo poimenovali po načelniku, Orožnova koča.
V začetnem zagonu je bilo glavno poslanstvo, da slovenske gore ostanejo slovenske, saj so vrhove enega za drugim osvajali tujci. Na delovanje društva je vplival župnik Jakob Aljaž, ki je leta 1895 postavil stolp na vrhu Triglava. Stolp je imel simbolen pomen slovenstva na najvišji gori. Triglavska okolica pa je bila nadvse zanimiva tudi za Kranjsko sekcijo Nemško-Avstrijskega planinskega društva, zato je pospešeno zgradila manjšo kočo v Vratih – Aljaževo kočo in obenem tudi Dom na Kredarici. Gradnja koč je pomenila prisotnost slovenstva v Julijskih Alpah, drugi razlog pa je bil v vse večjem obiskovanju Julijskih Alp in potrebah, ki jih je prinašal razvoj turizma ter planinstva kot njegove veje.
Razglednice z motivi Julijskih Alp so med planinskimi razglednicami, ki jih hrani Gorenjski muzej, najštevilčnejše. Gora, ki po številu najbolj izstopa, je seveda Triglav s svojim pogorjem.
Najstarejši upodobitvi v zbirki sta dve t. i. korespondenčni karti, ki datirata v devetdeseta leta 19. stoletja. Ena prikazuje Triglav iz Bohinja. Druga je iz leta 1899 in prikazuje planinca, ki gre z Malega na Veliki Triglav.
Skoraj pretresljiv je pogled na Triglavski ledenik, ki je bil redno dokumentiran na razglednicah. Te so neizpodbiten dokaz njegovega propada, kajti ledenika danes skorajda ni več.
V zbirki so zelo številne razglednice z motivom Aljaževega stolpa. Leta 1895 ga je postavil Jakob Aljaž kot simbol slovenstva v naših gorah. Najstarejša dopisnica je iz leta 1902. Na fotografiji je skupina mladeničev na vrhu Triglava ob Aljaževem stolpu, navedena pa je tudi višina slovenskega očaka, 2865 metrov, kar je za en meter napačno. Takšnih razglednic je 25 in lepo kronološko kažejo tudi spremembe na Aljaževem stolpu: špice na vrhu, ki je nosila letnico 1895, kmalu ni bilo več, v nekdanji državi jo je najprej zamenjala mala zastava, nato se je na vrhu pojavila zvezda; spreminjala pa se je tudi barva stolpa.
Številne so tudi razglednice Triglavskega doma na Kredarici. Ta je bil odprt 18. avgusta 1896. Večina upodobitev Kredarice je fotografiranih z Ržkih podov ali z vrha Rži. Najstarejša tovrstna razglednica v zbirki datira v leto 1903 in je označena še kot dopisnica. Sledijo razglednice Koče Marije Terezije – Maria Theresiahütte, ki se je po prvi svetovni vojni preimenovala v Aleksandrov dom, danes pa jo poznamo pod imenom Planika. Najstarejša je iz leta 1905.
Od koč pod Triglavom je preimenovanja doživljala tudi današnja Staničeva koča. Zgradila jo je Kranjska sekcija Nemško-Avstrijskega društva in jo poimenovala po načelniku društva, nemškutarju Dragotinu Deschmannu. Po prvi svetovni vojni je kočo prevzelo Slovensko planinsko društvo in jo poimenovalo po Valentinu Staniču (1774–1847), največjem alpinistu svoje dobe. V zbirki so tudi razglednice Velega polja pod Triglavom z Vodnikovo kočo. Navadno je v ozadju Mišelj vrh ali Triglav.
Bogate so tudi podobe Koče pri Triglavskih jezerih. Prvo kočo je že leta 1880 zgradil Avstrijski turistični klub, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzelo Slovensko planinsko društvo.
Za zibelko slovenskega alpinizma vsekakor štejemo dolino Vrata, ki jo zapira mogočna severna triglavska stena, pogosto imenovana kar Stena. Prvi se je preko nje povzpel okrog leta 1890 Trentar Ivan Berginc, po današnji Slovenski smeri, ki je klasičen alpinistični vzpon. S prihodom železnice so tudi Vrata postala vse bolj zanimiva izhodiščna točka za vzpone, zato je bilo več kot smotrno tam zgraditi kočo. Da bi prehitel Kranjsko sekcijo Nemško-Avstrijskega planinskega društva, je Jakob Aljaž postavil prvo leseno kočo leta 1896, potem pa je leta 1904 na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom. Uničujoči plaz z Dolkove špice ga je leta 1909 porušil, a že takoj naslednje leto je bil odprt nov dom, na sedanjem, varnejšem mestu. Njegova podoba se od takrat ni spremenila. Najstarejši dopisnici datirata v leto 1906 in prikazujeta Aljažev dom v Vratih zjutraj in zvečer. Izdalo ju je Slovensko planinsko društvo po akvarelni sliki Viktorja Foersterja. V zbirki je tudi dopisnica doline Vrata s Stenarjem v ozadju.
V zbirkah planinskih razglednic je bogato dokumentirana Martuljkova skupina, z mogočno piramido, Špikom. Večina teh razglednic je panoramskih, saj so posnete z druge strani doline, torej s Karavank; ali z vrha Trupejevo poldne, ali pa iz vasi Srednji vrh, od koder se da objeti skoraj vse gore omenjenega skalnega amfiteatra: Široko peč, Oltarje, Martuljške Ponce, Špik, Frdamane police, Rigljico in Kurji vrh. Najstarejši razglednici sta iz časa Kraljevine Jugoslavije.
Kraljica Julijski Alp, žena očaka Triglava, Škrlatica, je fotografirana z različnih koncev: z Vršiča oz. s poti na Mojstrovko, s Tominškove poti nad Vrati, največkrat pa s Slemenove špice. Pogosto je na razglednici Ruska kapelica ob poti na Vršič s Škrlatico v ozadju. Turistovski klub Skala je leta 1934 na vrhu Škrlatice postavil križ, v spomin v gorah umrlim Skalašem. Od tedaj je vrh gore pogost motiv razglednic, Škrlatica pa se pojavi tudi na razglednicah Mihovega doma.
Prisojnik, mogočni skalni kolos na meji med Gorenjsko in Primorsko, ki ga krasi Ajdovska deklica, ima v zbirki Gorenjskega muzeja kar nekaj razglednic. Večkrat je upodobljen na razglednicah Kranjske Gore, kjer se v ozadju dvigata proti nebu Razor in Prisojnik. Najstarejša razglednica zgolj Prisojnika je iz leta 1927.
Najlepša slovenska gora, ki jo ima današnja Planinska zveza Slovenije tudi v svojem grbu, je Jalovec. Vsem znana je njegova podoba s Slemenove špice, kjer se na travnatem grebenu pasejo ovce, v ribnikih pa se odseva podoba Jalovca. Motiv Jalovca je bil fotografiran tudi z Vošce v Karavankah in seveda s poti v dolini Tamar.
Botanični vrt Julijskih Alp je Črna prst, ki na svoji severni strani predrzno pada v Bohinj, medtem ko je južna stran travnata in spokojna. Razglednice v zbirki prikazujejo Črno prst s Planine za Liscem, Dom Zorka Jelinčiča pa iz neposredne bližine. Na gorenjski strani Črne prsti je upodobljena Orožnova koča na Planini za Liscem, ki je bila tudi prva planinska koča Slovenskega planinskega društva, zgrajena leta 1894, razglednica pa datira v leto 1912. Še zanimivejši sta korespondenčni karti Malnarjeve koče na Planini za Črno goro, ki so jo domačini imenovali Rauharska planina. Razglednici je izdalo Avstrijsko turistično društvo.
Z razglednicami so dokumentirane tudi vse koče, ki se od Kranjske Gore zvrstijo do vrha Vršiča: Mihov dom, Koča na Gozdu, Erjavčeva koča, Tičarjev in Poštarski dom. Največ je fotografij današnje Erjavčeve koče, ki se je na začetku imenovala Vossova koča. Leta 1901 jo je zgradila Kranjska sekcija Nemško-Avstrijskega društva, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzelo Slovensko planinsko društvo in preimenovalo. Najstarejša razglednica datira v leto 1903.
V Kamniško-Savinjskih Alpah je bil pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva zelo aktiven Avstrijski turistični klub, ustanovljen leta 1869. Kranjska sekcija Nemško-Avstrijskega društva je leta 1897 zgradila Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu ter uredila pot iz Kokre do sedla in naprej na Skuto. Češka podružnica Slovenskega planinskega društva je leta 1900 zgradila kočo na Spodnjih Ravneh, imenovano Češka koča.
Najstarejša razglednica v tem delu zbirke je razglednica Kranjske sekcije Nemško-Avstrijskega planinskega društva iz leta 1903, in sicer pogled proti Grintovcu in Kočni s Skute.
Med Kamniško-Savinjskimi Alpami so najštevilčnejše razglednice Kamniške Bistrice. Kočo na Kamniškem sedlu je zgradila kamniška podružnica Slovenskega planinskega društva leta 1906. Najstarejša razglednica je iz leta 1912.
Na razglednicah Krvavca se največkrat pojavita kapelica in Dom na Krvavcu. Ta je bil zgrajen leta 1925. Ob blagoslovitvi so prisotni izrazili željo, da bi se v bližini postavila še kapelica. Načrt zanjo je izdelal Plečnik, po obliki pa naj bi posnemala kamnite pastirske koče. Kapelico, posvečeno Mariji Snežni, je leta 1929 blagoslovil škof Gregorij Rožman.
Storžič je upodobljen na skoraj vsaki razglednici Kranja. Tiste prave planinske razglednice pa Storžič prikazujejo s severne strani, z vsem okoliškim skalovjem, kar mu daje povsem drugačno obliko. Zanimiva je podoba Storžiča s ceste Bašelj-Trstenik, kjer se lepo vidi njegov zahodni greben, po katerem poteka zavarovana pot čez psico. V zbirki je tudi Velika Poljana pod Storžičem s planšarsko postojanko.
Razglednice Velike planine kažejo njeno še danes znano podobo planšarskih stanov, ne manjka pa niti kapelica Marije Snežne, ki je bila po načrtih Jožeta Plečnika postavljena leta 1939, a so jo v zimi 1944/45 požgali Nemci in domobranci.
Motivi Kamniško-Savinjskih Alp, ki se še pojavijo v zbirki, so:
Frischaufov dom na Okrešlju, panoramska razglednica Kamniško-Savinjskih Alp s poti na Jezerski vrh, Češka koča, Koča na Dobrči, Kriška gora, Kokrško sedlo s Cojzovo kočo, Kocbekov dom na Korošici, slap Rinka, Planjava, Kalška gora s Kalškim grebenom, Skuta, Mlinarsko sedlo in Grintovec.
Za Kranjsko sekcijo Nemško-Avstrijskega planinskega društva je bila v Karavankah zanimiva predvsem Golica. Na mestu današnje koče je leta 1892 Nemško-Avstrijsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred prvo svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zabolelo slovenske planince. Po ustanovitvi kranjskogorskega okraja Slovenskega planinskega društva leta 1903 so se odločili, da na vrhu Golice postavijo kočo, ki so jo poimenovali po starosti slovenskih planincev, Francu Kadilniku (1825–1908). Med obema vojnama je obe koči upravljala jeseniška podružnica Slovenskega planinskega društva, leta 1943 pa so ju partizani požgali, da ne bi služili Nemcem za oporišče. Nemška oz. Spodnja koča, kot so jo med obema vojnama preimenovali, je običajno prikazana na pomolu, kjer se v ozadju vidi greben Struške, Belščice in Stola ali pogorje Julijcev s Triglavom.
Planina Kofce, na južnem pobočju desetkilometrskega grebena Košute, je prvi dom dobila leta 1927. Stal je nekoliko nižje, kot stoji današnji dom. Med okupacijo je dom prevzelo Nemško planinsko društvo, a so ga partizani leta 1944 zažgali. Večina razglednic prikazuje starejši dom, ki je imel zraven tudi kapelico. Po vojni je Planinsko društvo Tržič prevzelo nekdanjo zasebno Primoževo kočo in jo odprlo kot planinsko postojanko. Štiri razglednice prikazujejo tudi poletno in zimsko idilo na planšariji Kofce, ena pa križ nad Kofcami, mimo katerega gremo še danes, če se odločimo za vzpon na Veliki vrh ali Kladivo.
Najstarejša upodobitev Zelenice, Vrtače in Begunjščice s Košuto in Ljubeljsko Babo v ozadju je iz časa pred prvo svetovno vojno. Razglednica prve koče na Zelenici, ki jo je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov in je ni dalo v najem tržiški podružnici Slovenskega planinskega društva, datira v leto 1930.
Prva koča na Begunjščici se je imenovala po dr. Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnemu predsedniku radovljiške podružnice Slovenskega planinskega društva. Zgradili so jo leta 1909, a nižje, kot stoji danes. Leta 1933 so na sedanjem mestu dogradili nov dom in ga poimenovali po Hugonu Robleku (1871–1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu.
Za Stol sta pomembni dve koči: Valvazorjev dom na višini 1183 metrov in Prešernova koča na Stolu. Vrh Stola, ki ga lahko štejemo za gnezdo slovenskega planinstva, je na dveh razglednicah iz leta 1911. Karavanške gore, ki jih najdemo na razglednicah zbirke Gorenjskega muzeja, so še: Uršlja gora, Koča na Loki pod Raduho, Koča na Smrekovcu, Goli vrh, Virnikov Grintavec, Poljški planinski dom, Dobrač s Tromeje.
Planinske razglednice v sebi ne nosijo le zgodovinsko dokumentarnega pomena, ampak z njih lahko razberemo tudi ponos na lepote vršacev, zgodovino razvoja posamezne koče, številna poimenovanja, ki so danes že davno pozabljena, in se hkrati čudimo nad spremenjeno pokrajino. Bogata zbirka planinskih razglednic je edinstven dokument razvoja planinstva kot veje turizma in s tem dokument časa, ko so bili hribi dosegljivi le redkim. Planinske razglednice so v ljudeh zbujale nacionalno pripadnost in rojevale identiteto, zato ni čudno, da je bila ena največkrat poslanih razglednic prav Pozdrav s Triglava.
Besedilo je povzeto po prispevku Jelene Justin: Planinski pozdrav, v: Pozdrav z Gorenjske, zbirka starih razglednic (ur. Marjana Žibert). Kranj, Gorenjski muzej 2010, str. 221-244.