Največ podatkov o tem, kakšen je bil izgled gradu pred pričetkom obeh vojn, je zbral in zapisal ljubiteljski zgodovinar in kronist Ervin Wlodyga:
Grofje Thurn so imeli svojo lastno vrtnarijo, in sicer tam, kjer je sedaj teniško igrišče. Tu se je pridelovala zelenjava za njihove potrebe, spomladi pa je lahko vodja vrtnarije prodajal razne sadike domačinom. Do leta 1910 je to vrtnarijo upravljal nadvrtnar Leopold Leš. Sledili so mu Herman Steinbrener, Jakob Majcen, Franc Fišer in Franc Zavodnik. Vrtnarija je bila vedno dobro urejena.
Za potrebe gradu in vrtnarije so imeli grofje Thurn svoj vodovod. Zbiralnik vode je bil nad sedanjim rokometnim igriščem pod gozdom. Zajetje je bilo precejšnje, tako da so vedno imeli dosti vode v gradu in vrtnariji, kjer je voda neprekinjeno tekla v pripravljeni bazen. Razen tega je stalno tekla voda v bazenček, ki je bil v parku, ter iz fontane kakšnih 10 m od gozdne uprave.
Tam, kjer je sedaj predor med dvoriščem gradu in parkom, je bila nekoč grajska kuhinja in shramba živil. V bližini kuhinje je bila grajska kapelica, ki so jo Nemci ob svojem prihodu preuredili v skladišče.
Nekako leta 1912 je bila v gradu napeljana električna luč. Jugozahodno je h gradu prizidana hiša, v kateri je nekoč stanoval vodja vrtnarije Maks Leš, v pritličju na severni strani pa je nekoč stanoval Filip Tola.
Stavba, v kateri so sedaj muzejske zbirke, je bila v prejšnjih časih konjušnica. Ko so grofje opustili konje, je bil del tega prostora preurejen v garažo in delavnico. V vzhodnem delu je imel Otto Thurn svoj atelje, kjer je ustvarjal razne kipe iz kamna, lesa in mavca.
V teh prostorih so bili v drugi svetovni vojni nastanjeni nemški vojaki. Na zahodni strani te stavbe je bila postavljena majhna hišica, v kateri je bila stiskalnica za sadje in kotel za kuhanje žganja.
Za to stavbo je stala ledenica, v kateri so grofje shranjevali led, ki so ga sekali na grofovskem ribniku (zimski bazen).
Približno tam, kjer je sedaj gimnazija, je nekoč stala enonadstropna hiša. V zgornjih prostorih je stanoval upravnik Janko Rožman. V spodnjih prostorih je bila grajska pralnica. Zraven te hiše je stala manjša hiša, ki je služila kot skladišče raznega orodja in drugega materiala.
Približno tam, kjer je telovadnica, je bila drvarnica, kjer so celo leto rezali in pripravljali drva za potrebe gradu in cvetličnjaka v vrtnariji. (Spominjam se, da je to delo opravljal Florjan Razgoršek).
Tam, kjer je sedaj zimski bazen je bil nekoč grajski ribnik, kjer so sekali led, za grajske potrebe pa tudi guštanjski mesarji in gostilničarji so ga dobili. Zelo zanimivo in živahno je bilo pozimi, ko so se tu zbrali guštanjski purgarji in delavci tovarne ter se pomerili v kegljanju na ledu.
V prejšnjih časih je bil park z globokim jarkom ločen od vrtnarije (sedaj tenis igrišča). Šele po drugi svetovni vojni so ta jarek zasuli ter tam zgradili cesto do gimnazije in Doma telesne kulture.
Iz pripovedovanja ob obisku dr. Eleonore Thun Hohenstein, vnukinje Johanna Douglasa Thurna, smo izvedeli še marsikaj zanimivega. V prostoru ‘Časopisne čitalnice’ so grofje imeli jedilnico, v sosednjem prostoru je bila servirnica hrane. V ‘Malem salonu’ je bil salon njene babice, grofice Franziske Thurn, ‘Kotnikova soba’ je bila pisarna grofa Douglasa. ‘Študijska čitalnica’ je bila soba Marije Thurn. Ko so leta 1941 morali zapustiti grad, so v njem pustili svojo imovino, le babica je lahko vzela osebne stvari.
Za potrebe gradu in vrtnarije so imeli grofje Thurn svoj vodovod. Zbiralnik vode je bil nad sedanjim rokometnim igriščem pod gozdom. Zajetje je bilo precejšnje, tako da so vedno imeli dosti vode v gradu in vrtnariji, kjer je voda neprekinjeno tekla v pripravljeni bazen. Razen tega je stalno tekla voda v bazenček, ki je bil v parku, ter iz fontane kakšnih 10 m od gozdne uprave.
Tam, kjer je sedaj predor med dvoriščem gradu in parkom, je bila nekoč grajska kuhinja in shramba živil. V bližini kuhinje je bila grajska kapelica, ki so jo Nemci ob svojem prihodu preuredili v skladišče.
Nekako leta 1912 je bila v gradu napeljana električna luč. Jugozahodno je h gradu prizidana hiša, v kateri je nekoč stanoval vodja vrtnarije Maks Leš, v pritličju na severni strani pa je nekoč stanoval Filip Tola.
Stavba, v kateri so sedaj muzejske zbirke, je bila v prejšnjih časih konjušnica. Ko so grofje opustili konje, je bil del tega prostora preurejen v garažo in delavnico. V vzhodnem delu je imel Otto Thurn svoj atelje, kjer je ustvarjal razne kipe iz kamna, lesa in mavca.
V teh prostorih so bili v drugi svetovni vojni nastanjeni nemški vojaki. Na zahodni strani te stavbe je bila postavljena majhna hišica, v kateri je bila stiskalnica za sadje in kotel za kuhanje žganja.
Za to stavbo je stala ledenica, v kateri so grofje shranjevali led, ki so ga sekali na grofovskem ribniku (zimski bazen).
Približno tam, kjer je sedaj gimnazija, je nekoč stala enonadstropna hiša. V zgornjih prostorih je stanoval upravnik Janko Rožman. V spodnjih prostorih je bila grajska pralnica. Zraven te hiše je stala manjša hiša, ki je služila kot skladišče raznega orodja in drugega materiala.
Približno tam, kjer je telovadnica, je bila drvarnica, kjer so celo leto rezali in pripravljali drva za potrebe gradu in cvetličnjaka v vrtnariji. (Spominjam se, da je to delo opravljal Florjan Razgoršek).
Tam, kjer je sedaj zimski bazen je bil nekoč grajski ribnik, kjer so sekali led, za grajske potrebe pa tudi guštanjski mesarji in gostilničarji so ga dobili. Zelo zanimivo in živahno je bilo pozimi, ko so se tu zbrali guštanjski purgarji in delavci tovarne ter se pomerili v kegljanju na ledu.
V prejšnjih časih je bil park z globokim jarkom ločen od vrtnarije (sedaj tenis igrišča). Šele po drugi svetovni vojni so ta jarek zasuli ter tam zgradili cesto do gimnazije in Doma telesne kulture.
Iz pripovedovanja ob obisku dr. Eleonore Thun Hohenstein, vnukinje Johanna Douglasa Thurna, smo izvedeli še marsikaj zanimivega. V prostoru ‘Časopisne čitalnice’ so grofje imeli jedilnico, v sosednjem prostoru je bila servirnica hrane. V ‘Malem salonu’ je bil salon njene babice, grofice Franziske Thurn, ‘Kotnikova soba’ je bila pisarna grofa Douglasa. ‘Študijska čitalnica’ je bila soba Marije Thurn. Ko so leta 1941 morali zapustiti grad, so v njem pustili svojo imovino, le babica je lahko vzela osebne stvari.