Dr. Mihajlo Rostohar je bil začetnik empirične psihologije v Sloveniji in avtor obče, socialne, politične in razvojne študijske psihološke smeri.
Veliko se je ukvarjal z raziskovanjem psihologije otroka. Proučeval je razvoj domišljije in pojmovanja, otroško igro, dojemanje pravljic, odziv otroka in mladostnika na film, metode začetnega branja, pri čemer je uvedel analitično-sintetično metodo. Za proučevanje pozornosti je izdelal aparat za merjenje nihanja in trajanja pozornosti. Empirično je raziskoval psihološke pojave kot so predstave, domišljija, sinestezija, pojmi, geometrične iluzije. V raziskavah pojmov in predstav je ugotovil način razvijanja in propadanja. Rostohar je s teorijo psihičnih struktur zavrnil psihološki elementarizem. Veliko je deloval na področju jezika, branja, govora, pisal je o odnosu med mišljenjem in branjem, izoblikoval je svoje pojmovanje motivacije. Za njegovo znanstveno delo so značilni empiričnost, introspektivnost in strukturalizem. S svojo znanstveno metodologijo je vplival na švicarskega psihologa Jeana Piageta; Rostoharjevo delo so nadaljevali njegovi učenci in sodelavci Ivan Toličič, Levin Šebek in Vid Pečjak.
Je avtor več kot 260 znanstvenih prispevkov psihološke vsebine, ki jih je objavljal v publikacijah, katerih sourednik je bil, pa tudi v ostalih čeških, nemških, francoskih, hrvaških in slovenskih časopisih. Ob njegovi 60-letnici (leta 1938) so na Češkem izdelali bibliografijo njegovih del.
