Glede na tehniko dvigovanj vode, poznamo v Beli krajini sedem, različnih tipov vodnjakov.
Ena preprostejših tehnik je dvigovanje vode z vedrom (ajmar, boket, vederce) privezanim na konopljino ali laneno vrv (špago, štrik) ali verigo (ketno lanac, lančič). Vedro je bilo v preteklosti leseno (kbl), narejeno iz hrastovih dog, kasneje pa so jih zamenjala kovinska (plehnata). Posebej za zajemanje vode iz vodnjakov so jih izdelovali špenglarji. Pri tem je bilo pomembno, da se je vedro zasukalo in zajelo vodo. Zajemanje vode z vedrom in vrvjo v Beli krajini ni bil pogost način dvigovanja vode, zajemanje z vedrom na verigi pa se je pogosteje uporabljalo na jugovzhodnem delu Bele krajine v vaseh Zilje, Jakovini, Preloka, Žuniči, Marindol, Bojanci.
Zelo pogosto in razširjeno po celotnem ozemlju Bele krajine je dvigovanje vode s pomočjo leskovega kola (kolec, ščap, pretla, prekla, drvo, ranta, palica), na katerega je bilo prvotno nataknjeno leseno, pozneje pa pločevinasto vedro. Kol je dolg približno 3- 4 metre. Na vedro z ušesi je bila nataknjena roča (runtajzel, rinka). Pri dvigovanju vode se kol nasloni na rob vodnjaka in šele ko je posoda tik pod vrhom, jo primejo z obema rokama. Zaradi takšnega načina uporabe, pa tudi zaradi uporabe verige in vrvi, lahko na številnih vodnjakih in tudi na obzidanih izvirih opazimo vdolbine, ki so sčasoma nastale zaradi trenja. Sogovorniki jih s ponosom pokažejo, saj so neizbrisen pečat, kolikokrat že je bila iz vodnjaka potegnjena voda. Utori so sledi prednikov in kot taki dragocena družinska dediščina.
Bela krajina je glede na etnološko regionalizacijo del panonskega kulturnega območja, s katerim jo družijo skupne poteze v šegah in navadah, obrteh, oblačilni kulturi, ornamentiki, kulinariki, glasbenem in plesnem izročilu in stavbarstvu. Skupni element območja je tudi tako imenovani panonski vodnjak, ki je (bil) razširjen vse od Dunaja pa do Romunije in je (bil) pogost po skoraj celotnem ozemlju Bele krajine. Izjema so le obkolpske vasi med Starim trgom in Marindolom, kjer se je ta tip vodnjaka pojavljal zelo redko. Belokranjci zanj uporabljajo naziv vinta, pa tudi vaga, dvigalo in na utež. Osnova naprave je hrastovo ali kostanjevo drevo z enakovrednima vrhoma na primerni višini. Približno 4 metre visok stolp so grobo obtesali in ga vsadili v zemljo. Razcep se imenuje rogovila ali hlače. Vanj je z železnimi klini gibljivo pritrjen prečni drog (ranta). Na enem koncu je obtežen s kamnom ali lesenim panjem na drugi strani pa je pričvrščena veriga, na katero je obešen tanjši smrekov ali kostanjev drog. Veriga omogoča gibljivost pri spuščanju vedra v vodnjak. Na koncu tega droga je z železnim okovom pritrjeno vedro. Pri izdelavi vinte je bilo pomembno najti pravo težišče. Uteži so morale biti namreč le malenkost težje kot drog z vedrom. Za zajemanje vode je bilo potrebno le malo potisniti, pri dvigovanju vode pa mehanizem delo znatno olajšuje.
Do danes se je ohranilo le malo vodnjakov na vzvod; les je pričel trohneti in velike vinte so se prevrnile in razpadle. Najdemo jih lahko v vaseh Belčji Vrh, Bojanja vas, Breznik, Črešnjevec pri Semiču, Knežina, Lipovec, Nova Lipa, Oskoršnica, Sodji Vrh, Velika Sela in Zapudje.
Vodnjaki na talno vodo so bili veliko globlji kot kapnice, zato je bilo za zajemanje te vode potreben mehanizem, ki je segal tudi 10 metrov globoko. To je omogočal vodnjak z vretenom, ki mu domačini pravijo vinta, valjar, za vrtet. Na obod vodnjaka je pritrjena kovinska ali lesena konstrukcija, v katero je vpet hrastov valjar, okoli katerega je navita veriga. Dolžina verige se prilagaja globini vodnjaka. Na enem koncu se železna os, ki je speljana skozi valjar, nadaljuje v ročaj. Ob vrtenju ročaja se valjar vrti in veriga se spušča oz. dviga. Na konec verige je pritrjeno vedro. Na vrh soh je položeno sleme, na katerega je pričvrščena pločevina ali deski, ki tvorita somerno dvokapno streho, katere naloga je zaščita valjara.
Na vodnjakih, ki so bili zgrajeni na nagnjenem terenu ali pa so bili le deloma vkopani v zemljo, so vodo pridobivali na prosti pad. V spodnji del vodnjaka, tik nad dnom, so namestili pipo. Tovrstne pipe so nameščali že v obdobju pred 2. svetovno vojno, vendar pa so takšni vodnjaki precej redki, saj jih je velika večina v celoti vkopanih v zemljo.
Na posameznih vodnjakih so se še v že v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno pojavile litoželezne črpalke (fligl pumpe, fontane), množično pa so jih pričeli uporabljati zlasti v 50. in 60. letih 20. stoletja. Zaradi preproste namestitve in praktične uporabe je črpalka marsikje izpodrinila starejše tehnike dvigovanja vode. V posameznih primerih, ko je bil vodnjak tik ob hiši ali celo znotraj nje, so črpalko namestili v kuhinjo ali na vežo in si s tem vodo pripeljali v hišo.
V 70. letih 20. stoletja so v vodnjake pričeli množično nameščat hidroforje. Ti so prebivalcem vasi, ki še vedno niso bile priključene na vodovodno omrežje, omogočili napeljavo lastnega hišnega vodovoda. Šele z uporabo hidroforja je v hišo prvič pritekla voda. Hidrofor je bistveni sestavni del novodobnih vodnjakov na območjih, kjer še vedno nimajo vodovoda. Omogoča nemoteno delovanje gospodinjstva in zadovoljuje potrebe sodobnega človeka po vodi.
Zelo pogosto in razširjeno po celotnem ozemlju Bele krajine je dvigovanje vode s pomočjo leskovega kola (kolec, ščap, pretla, prekla, drvo, ranta, palica), na katerega je bilo prvotno nataknjeno leseno, pozneje pa pločevinasto vedro. Kol je dolg približno 3- 4 metre. Na vedro z ušesi je bila nataknjena roča (runtajzel, rinka). Pri dvigovanju vode se kol nasloni na rob vodnjaka in šele ko je posoda tik pod vrhom, jo primejo z obema rokama. Zaradi takšnega načina uporabe, pa tudi zaradi uporabe verige in vrvi, lahko na številnih vodnjakih in tudi na obzidanih izvirih opazimo vdolbine, ki so sčasoma nastale zaradi trenja. Sogovorniki jih s ponosom pokažejo, saj so neizbrisen pečat, kolikokrat že je bila iz vodnjaka potegnjena voda. Utori so sledi prednikov in kot taki dragocena družinska dediščina.
Bela krajina je glede na etnološko regionalizacijo del panonskega kulturnega območja, s katerim jo družijo skupne poteze v šegah in navadah, obrteh, oblačilni kulturi, ornamentiki, kulinariki, glasbenem in plesnem izročilu in stavbarstvu. Skupni element območja je tudi tako imenovani panonski vodnjak, ki je (bil) razširjen vse od Dunaja pa do Romunije in je (bil) pogost po skoraj celotnem ozemlju Bele krajine. Izjema so le obkolpske vasi med Starim trgom in Marindolom, kjer se je ta tip vodnjaka pojavljal zelo redko. Belokranjci zanj uporabljajo naziv vinta, pa tudi vaga, dvigalo in na utež. Osnova naprave je hrastovo ali kostanjevo drevo z enakovrednima vrhoma na primerni višini. Približno 4 metre visok stolp so grobo obtesali in ga vsadili v zemljo. Razcep se imenuje rogovila ali hlače. Vanj je z železnimi klini gibljivo pritrjen prečni drog (ranta). Na enem koncu je obtežen s kamnom ali lesenim panjem na drugi strani pa je pričvrščena veriga, na katero je obešen tanjši smrekov ali kostanjev drog. Veriga omogoča gibljivost pri spuščanju vedra v vodnjak. Na koncu tega droga je z železnim okovom pritrjeno vedro. Pri izdelavi vinte je bilo pomembno najti pravo težišče. Uteži so morale biti namreč le malenkost težje kot drog z vedrom. Za zajemanje vode je bilo potrebno le malo potisniti, pri dvigovanju vode pa mehanizem delo znatno olajšuje.
Do danes se je ohranilo le malo vodnjakov na vzvod; les je pričel trohneti in velike vinte so se prevrnile in razpadle. Najdemo jih lahko v vaseh Belčji Vrh, Bojanja vas, Breznik, Črešnjevec pri Semiču, Knežina, Lipovec, Nova Lipa, Oskoršnica, Sodji Vrh, Velika Sela in Zapudje.
Vodnjaki na talno vodo so bili veliko globlji kot kapnice, zato je bilo za zajemanje te vode potreben mehanizem, ki je segal tudi 10 metrov globoko. To je omogočal vodnjak z vretenom, ki mu domačini pravijo vinta, valjar, za vrtet. Na obod vodnjaka je pritrjena kovinska ali lesena konstrukcija, v katero je vpet hrastov valjar, okoli katerega je navita veriga. Dolžina verige se prilagaja globini vodnjaka. Na enem koncu se železna os, ki je speljana skozi valjar, nadaljuje v ročaj. Ob vrtenju ročaja se valjar vrti in veriga se spušča oz. dviga. Na konec verige je pritrjeno vedro. Na vrh soh je položeno sleme, na katerega je pričvrščena pločevina ali deski, ki tvorita somerno dvokapno streho, katere naloga je zaščita valjara.
Na vodnjakih, ki so bili zgrajeni na nagnjenem terenu ali pa so bili le deloma vkopani v zemljo, so vodo pridobivali na prosti pad. V spodnji del vodnjaka, tik nad dnom, so namestili pipo. Tovrstne pipe so nameščali že v obdobju pred 2. svetovno vojno, vendar pa so takšni vodnjaki precej redki, saj jih je velika večina v celoti vkopanih v zemljo.
Na posameznih vodnjakih so se še v že v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno pojavile litoželezne črpalke (fligl pumpe, fontane), množično pa so jih pričeli uporabljati zlasti v 50. in 60. letih 20. stoletja. Zaradi preproste namestitve in praktične uporabe je črpalka marsikje izpodrinila starejše tehnike dvigovanja vode. V posameznih primerih, ko je bil vodnjak tik ob hiši ali celo znotraj nje, so črpalko namestili v kuhinjo ali na vežo in si s tem vodo pripeljali v hišo.
V 70. letih 20. stoletja so v vodnjake pričeli množično nameščat hidroforje. Ti so prebivalcem vasi, ki še vedno niso bile priključene na vodovodno omrežje, omogočili napeljavo lastnega hišnega vodovoda. Šele z uporabo hidroforja je v hišo prvič pritekla voda. Hidrofor je bistveni sestavni del novodobnih vodnjakov na območjih, kjer še vedno nimajo vodovoda. Omogoča nemoteno delovanje gospodinjstva in zadovoljuje potrebe sodobnega človeka po vodi.
