Naslov: Hrib 24 (1824, 1890), Vrhnika 51 (1914), Nova cesta 26 (1934)
V 70. in 80. letih 18. stoletja se pri hiši omenjajo kajžar Jurij Tomic z ženo Uršulo in s sinom Jakobom ter lastnik domca Andrej Šaftič z Marušo in s hčerko Uršulo.
Prvi znani posestnik je bil usnjar Gašper Tomšič (1775–1855). Njegov oče Jurij Tomšič, izučen strojar, je bil rojen pri Štritofu v Zaklancu pri Horjulu. Gašper se je leta 1794 poročil z Barbaro Molk (1771–1834), s katero sta imela otroke: Jakoba (roj. 1795), Lovrenca (roj. 1798), Matevža (roj. 1800), Janeza (roj. 1803), Jero (roj. 1805), Heleno (roj. 1807), Mico (1809–1898), Gašperja (roj. 1811) in Antona (roj. 1814). Pri hiši je konec 18. stoletja prenočeval tudi Mihael Francel, vojak pri vojaški prepregi, z ženo Ano in novorojencem Francem Pavelskim.
Gašperja je nasledil Gašper Tomšič ml. (1811–1866), kmet in usnjarski mojster. S prvo ženo Marijo Grum (1811–1849) sta imela otroke: Marijo (roj. 1832), Janeza (roj. 1834), Mihaela (roj. 1835), Frančiška (roj. 1838), Jero (roj. 1840), Katarino (roj. 1843) in Marjeto (1844). Leta 1850 se je poročil z Ano Petkovšek (roj. 1829), s katero sta imela hčere Terezijo (roj. 1851), Marijo (1853–1927), Ivano (1854–1933) in Ano (1858). Gašper se je s svojo drugo družino leta 1859 preselil v hišo pri nekdanjem Mlinu v vrbah, ki jo je kupil od Andreja Dolenca, tukajšnjo posest pa prepustil sinu Mihaelu Tomšiču (1835–1908). Mihael se je poročil z Jero Javornik (1842–1917). V zakonu so se jima rodili: Marija (1862), Ignac (1863), Ivana (1865), Antonija (1866), Ana Rosalija (1868–1922) in Mihael (1876). Marija se je kasneje poročila z Janezom Grudnom; Ignac, Ana in Miha pa so konec 19. stoletja živeli doma pri starših. Pri kmečkih opravilih so tedaj pomagali dekli Katra Keržič iz Preserja in Marija Kušar iz Loke pri Kamniku ter hlapca Vincenc Pribil iz Polhovega Gradca in Jernej Artač iz Preserja. Mihael je leta 1880 podrl star hlev in postavil novega skupaj s skladiščem. Obenem je nadaljeval z usnjarsko obrtjo, v kateri je zaposloval strojarskega pomočnika Janeza Turka iz Čevc pri Logatcu, ter strojarska učenca Antona Groma in Janeza Gabrovška iz Hotedršice.
Pred prvo svetovno vojno je Štritofovo posest podedoval Mihael Tomšič ml. (1876–1956) in jo razširil na veleposest z mlinom in moderno parno žago. Za potrebe mlinarstva in žagarstva je načrtoval postavitev mlatilnice (1910) in skladišča za les (1923), usnjarsko dejavnost pa je razvijal z gradnjami novega skladišča ob usnjarni (1915), poslopja za parni kotel (1923) ter shrambe za gasilsko opremo (1923). Leta 1924 se je lotil še povečave hiše s prizidkom za kopalnico in pisarno. V hiši so bile zaposlene kuharica in hišne, na posestvu so pomagali hlapci in dekle, pri košnji, žetvi in mlačvi žita pa po potrebi tudi delavci z žage.
Gospoda Mihaela Tomšiča so imenovali »dedek«, saj je v žepu vedno nosil »malesnice« in jih delil otrokom. Rad je nosil lovsko uniformo. Mihael se je leta 1917 poročil s Frančiško Kunstelj (1885– 1961) s Hriba, s katero sta imela otroke Marka Petra (roj. 1918), Mihaelo Ano (roj. 1920) in Marijo Ines – Marjučo (roj. 1924). Po končani drugi svetovni vojni je bilo Tomšičevo posestvo nacionalizirano, nekaj zemlje so podržavili, nekaj jo je pripadlo agrarni upravi. Marjuča se je poročila v Italijo z grofom, Mihaela pa z Ladom Lovrenčičem ter imela hčerki Nado in Majo. Nada je sedaj vrhovna državna tožilka, Maja pa je bila ambasadorka v Bratislavi. Ko sta oba stara starša umrla, so se Lovrenčiči preselili v Postojno, kjer je imel gospod Lado advokaturo, nato pa v Ljubljano. Hišo sta podedovali Mihaela in Marjuča. Kasneje sta jo prodali Industriji usnja Vrhnika, ta pa je v njej naselila svoje delavce. Večstanovanjska hiša je danes lepo obnovljena.
Tomšičeva hiša je bila v notranjosti bogato opremljena z usnjenim pohištvom. Na steni je visela medvedja koža z nagačeno medvedjo glavo. V kleti hiše je stanoval starejši človek, otroci so mu rekli »Francoz«. Verjetno je delal v Franciji in se na stara leta vrnil na Vrhniko umret.
Prvi znani posestnik je bil usnjar Gašper Tomšič (1775–1855). Njegov oče Jurij Tomšič, izučen strojar, je bil rojen pri Štritofu v Zaklancu pri Horjulu. Gašper se je leta 1794 poročil z Barbaro Molk (1771–1834), s katero sta imela otroke: Jakoba (roj. 1795), Lovrenca (roj. 1798), Matevža (roj. 1800), Janeza (roj. 1803), Jero (roj. 1805), Heleno (roj. 1807), Mico (1809–1898), Gašperja (roj. 1811) in Antona (roj. 1814). Pri hiši je konec 18. stoletja prenočeval tudi Mihael Francel, vojak pri vojaški prepregi, z ženo Ano in novorojencem Francem Pavelskim.
Gašperja je nasledil Gašper Tomšič ml. (1811–1866), kmet in usnjarski mojster. S prvo ženo Marijo Grum (1811–1849) sta imela otroke: Marijo (roj. 1832), Janeza (roj. 1834), Mihaela (roj. 1835), Frančiška (roj. 1838), Jero (roj. 1840), Katarino (roj. 1843) in Marjeto (1844). Leta 1850 se je poročil z Ano Petkovšek (roj. 1829), s katero sta imela hčere Terezijo (roj. 1851), Marijo (1853–1927), Ivano (1854–1933) in Ano (1858). Gašper se je s svojo drugo družino leta 1859 preselil v hišo pri nekdanjem Mlinu v vrbah, ki jo je kupil od Andreja Dolenca, tukajšnjo posest pa prepustil sinu Mihaelu Tomšiču (1835–1908). Mihael se je poročil z Jero Javornik (1842–1917). V zakonu so se jima rodili: Marija (1862), Ignac (1863), Ivana (1865), Antonija (1866), Ana Rosalija (1868–1922) in Mihael (1876). Marija se je kasneje poročila z Janezom Grudnom; Ignac, Ana in Miha pa so konec 19. stoletja živeli doma pri starših. Pri kmečkih opravilih so tedaj pomagali dekli Katra Keržič iz Preserja in Marija Kušar iz Loke pri Kamniku ter hlapca Vincenc Pribil iz Polhovega Gradca in Jernej Artač iz Preserja. Mihael je leta 1880 podrl star hlev in postavil novega skupaj s skladiščem. Obenem je nadaljeval z usnjarsko obrtjo, v kateri je zaposloval strojarskega pomočnika Janeza Turka iz Čevc pri Logatcu, ter strojarska učenca Antona Groma in Janeza Gabrovška iz Hotedršice.
Pred prvo svetovno vojno je Štritofovo posest podedoval Mihael Tomšič ml. (1876–1956) in jo razširil na veleposest z mlinom in moderno parno žago. Za potrebe mlinarstva in žagarstva je načrtoval postavitev mlatilnice (1910) in skladišča za les (1923), usnjarsko dejavnost pa je razvijal z gradnjami novega skladišča ob usnjarni (1915), poslopja za parni kotel (1923) ter shrambe za gasilsko opremo (1923). Leta 1924 se je lotil še povečave hiše s prizidkom za kopalnico in pisarno. V hiši so bile zaposlene kuharica in hišne, na posestvu so pomagali hlapci in dekle, pri košnji, žetvi in mlačvi žita pa po potrebi tudi delavci z žage.
Gospoda Mihaela Tomšiča so imenovali »dedek«, saj je v žepu vedno nosil »malesnice« in jih delil otrokom. Rad je nosil lovsko uniformo. Mihael se je leta 1917 poročil s Frančiško Kunstelj (1885– 1961) s Hriba, s katero sta imela otroke Marka Petra (roj. 1918), Mihaelo Ano (roj. 1920) in Marijo Ines – Marjučo (roj. 1924). Po končani drugi svetovni vojni je bilo Tomšičevo posestvo nacionalizirano, nekaj zemlje so podržavili, nekaj jo je pripadlo agrarni upravi. Marjuča se je poročila v Italijo z grofom, Mihaela pa z Ladom Lovrenčičem ter imela hčerki Nado in Majo. Nada je sedaj vrhovna državna tožilka, Maja pa je bila ambasadorka v Bratislavi. Ko sta oba stara starša umrla, so se Lovrenčiči preselili v Postojno, kjer je imel gospod Lado advokaturo, nato pa v Ljubljano. Hišo sta podedovali Mihaela in Marjuča. Kasneje sta jo prodali Industriji usnja Vrhnika, ta pa je v njej naselila svoje delavce. Večstanovanjska hiša je danes lepo obnovljena.
Tomšičeva hiša je bila v notranjosti bogato opremljena z usnjenim pohištvom. Na steni je visela medvedja koža z nagačeno medvedjo glavo. V kleti hiše je stanoval starejši človek, otroci so mu rekli »Francoz«. Verjetno je delal v Franciji in se na stara leta vrnil na Vrhniko umret.
