Po sprejetju nove ustave SFRJ leta 1974 je prišlo do spremembe v samoupravni organiziranosti TŽV Boris Kidrič. Po zakonu o konstituiranju organizacij združenega dela in njihovem vpisu v sodni register je bilo ustanovljenih 31 organizacij združenega dela, ki so 15. februarja 1974 podpisale samoupravni sporazum o združitvi tozdov v Tovarno avtomobilov in motorjev Maribor. 4. marca 1974 so se organizirale v Skupnost temeljnih organizacij tirnih vozil. 9. decembra 1974 je TŽV Boris Kidrič dobila novo ime: Skupnost TOZD Tirnih vozil. 14. decembra 1977 se je Skupnost TOZD Tirnih vozil preimenovala v Tovarno vozil in toplotne tehnike Boris Kidrič.
Zaradi nagle širitve toplovodnega programa je bil v letih 1976 in 1977 zgrajen v Lenartu nov obrat za proizvodnjo bojlerjev, ki je bil v letih 1979 in 1980 še razširjen na 3500 m2 površine. Podjetje je bilo v 80. letih največji proizvajalec vakuumsko emajliranih bojlerjev v Jugoslaviji.
Leta 1978 se je delovna organizacija TVT Boris Kidrič združila z drugimi delovnimi organizacijami v SOZD Združena industrija vozil (ZIV) TAM, Maribor. Delovna organizacija Tovarna vozil in toplotne tehnike Boris Kidrič se je opredelila za naslednji proizvodni program:
– investicijsko vzdrževanje in izdelava novih tirnih vozil,
– proizvodnja toplovodnih kotlov in komponent za toplotni program,
– proizvodnja agregatov in komponent za cestna vozila.
Proizvodnja toplovodnih kotlov in komponent za toplovodni program se je leta 1982 obogatila s tem, da se je k TVT Boris Kidrič priključil še TOZD TOBI iz Bistrice pri Limbušu s 380 zaposlenimi.
Leta 1987 je bilo v sestavi DO TVT Boris Kidrič 8 tozdov osnovnih delavnosti, 4 tozdi skupnega pomena in Delovna skupnost skupnih služb, in sicer:
tozdi osnovnih dejavnosti:
– TOZD 27 Plastične nadgradnje,
– TOZD 28 Mehanska obdelava,
– TOZD 31 Remont tirnih in proizvodnih cestnih vozil,
– TOZD 34 Proizvodnja naprav za ogrevanje in klimatizacijo TOBI,
– TOZD 35 Toplovodni kotli,
– TOZD 36 Fabrikacija,
– TOZD 37 Proizvodnja bojlerjev,
– TOZD 38 Proizvodnja tirnih vozil,
tozdi skupnega pomena:
– TOZD 30 Vzdrževanje,
– TOZD 66 Kontrola kakovosti,
– TOZD 68 Nabava, transport in skladiščenje,
– TOZD 69 Prodaja,
Delovna skupnost skupnih služb:
– Vodstvo delovne organizacije,
– Sektor organizacije poslovanja,
– Sektor razvoj proizvodov,
– Sektor razvoj kapacitet in tehnologije,
– Finančni sektor,
– Kadrovsko splošni sektor.
6. maja 1977 so bili v Lenartu v uporabo izročeni novi proizvodni prostori za izdelavo in vakuumsko emajliranje bojlerjev toplovodnih kotlov. Redna proizvodnja je stekla sredi avgusta istega leta, 6. oktobra pa je 43 delavcev lenarškega obrata slavilo prvo delovno zmago – emajlirno peč je namreč zapustil prvi vakuumsko emajliran bojler. Do konca leta so v obratu izdelali in emajlirali okoli 350 bojlerjev. Že leta 1978 so v lenarškem obratu izdelali okoli 3000 enoplaščnih bojlerjev in jih tudi emajlirali. Število se je iz leta v leto povečevalo in v letu 1987 je TOZD Proizvodnja bojlerjev izdelal in emajliral okoli 15.000 bojlerjev. Skladno z razvojem proizvodnje se je večalo tudi število zaposlenih s prvotnih 43 na 115 leta 1987. Proizvodnjo so dopolnili še z izdelovanjem kotličkov za električne bojlerje z zmogljivostjo 60–80 litrov. Leta 1982 so pričeli v tozdu razvijati proizvodnjo solarnih bojlerjev, ki so počasi postajali osrednji proizvod tako po številu proizvodov kot po finančni plati. Teh so v začetku izdelali 10 do 15 mesečno, leta 1987 pa 400 do 600. Tozd je bojlerje tudi izvažal, največ v Avstrijo in Z Nemčijo.
Proizvodnjo toplovodnih kotlov je kolektiv pričel v drugi polovici leta 1970 ob pomoči licenčnega partnerja – zahodnonemškega podjetja Stadler iz Neu-Ulma. Istega leta je proizvodno linijo zapustilo 42 toplovodnih kotlov Stadler. S 1. februarjem 1971 je stekla proizvodnja toplovodnih kotlov v novi hali, kjer so uredili izdelavo v dveh linijah: na prvi liniji je potekala montaža toplovodnih kotlov U 35, U 40 in U 50, na drugi liniji pa montaža kotlov U 25 in U 30. Po letu 1971 je proizvodnja nenehno rastla, v letu 1974 je podjetje izvozilo 2000 kotlov različnih izvedb in zmogljivosti. Do 1981 so izdelali 100.000 toplovodnih kotlov, leta 1987 že dvestotisočega, v začetku leta 1989 pa že tristotisoči kotel. Tehnološki proces proizvodnje so močno razvili, dopolnili in posodobili, za to tehnologijo pa leta 1985 v Frankfurtu prejeli mednarodno priznanje. V TOZD Toplovodni kotli je bilo leta 1989 zaposlenih 178 delavcev, od teh 60 % varilcev, 30 % ključavničarjev in 10 % delavcev drugih poklicev.
Do leta 1990 je podjetje nadaljevalo s proizvodnjo, Slovenske železnice so v tem letu podjetju naročile modernizacijo 27 dvojnih vagonov za dizelski motorni vlak DMV 813/814, leta 1999 je podjetje za Slovenske železnice moderniziralo sedem vozil Eurocity. Leta 1991 pa je z osamosvojitvijo Slovenije podjetje izgubilo več kot 60 % tržnega deleža. Začele so se gospodarske težave.
Potem ko je naraslo nezadovoljstvo zaposlenih v TVT ob izplačilu osebnih dohodkov za avgust 1991, ki so bili zaradi omejitvenega ukrepa republiške vlade do nesolventnih podjetij za 13 odstotkov nižji od prvotno obračunanih, se je 26. septembra sestala konferenca Sindikata kovinske in elektroindustrije TVT Boris Kidrič in sprejela sklep o opozorilni stavki 2. oktobra, če do tedaj vodstvo podjetja ne bi zagotovilo izplačila še preostalega dela dohodka oz. ne bi uspelo pri vladi doseči preklica omejitvenega ukrepa republiške vlade do insolventnih podjetij, ki je izničil sistem plač po kolektivni pogodbi, in če ne bi bila zagotovljena sredstva za izplačilo poračuna regresa za letni dopust. Po tej stavki je bila delavcem TVT izplačana razlika osebnega dohodka, vodstvo pa ni moglo izpolniti zahteve, da se regres izplača v gotovini. Kompromisna rešitev je bila, da je bil regres izplačan v bonih.
18. marca 1992 je bila po vsej Sloveniji opozorilna stavka delavcev kovinske in elektroindustrije, ki so se ji pridružili tudi delavci TVT Boris Kidrič. Dvourni stavki se je pridružilo 1500 delavcev kolektiva. Zahteve stavkajočih so bile strnjene v dve točki:
1. Dokončna polna uveljavitev kolektivne pogodbe
2. Oživljanje gospodarstva
V začetku maja 1992 je vodstvo podjetja sporočilo, da ne more zagotoviti denarja za izplačilo osebnega dohodka za marec. Sindikat podjetja je takoj napovedal stavko delavcev TVT, ki naj bi trajala vse do izplačila marčevskih plač. Delavci so zahtevali:
1. Takojšnje izplačilo še neizplačanega in dogovorjenega dela OD za marec.
2. Takojšen odstop generalnega direktorja Srečka Pogačnika.
3. Že imenovani v. d. generalnega direktorja Mitja Zagrajšek mora sestaviti novo vodilno ekipo podjetja.
11. maja 1992 so se na ploščadi pred skladiščno stavbo zbrali skoraj vsi zaposleni v podjetju (tudi iz lenarškega obrata in iz Tobija). Na zboru so ugotovili, da se razmere od opozorilne stavke 1991 niso spremenile, ampak so se celo še poslabšale. Prvi dan stavke delavci niso dosegli izplačila marčevskih plač, odstopil pa je direktor podjetja. Novi v. d. direktorja je zaposlene seznanil z dejstvom, da je na pristojna ministrstva poslal brzojavko z zahtevo po pomoči. Po trodnevni stavki so delavci vendarle dobili izplačane marčevske plače. Nova stavka se je začela 23. junija 1992, potem ko niso bili izplačani osebni dohodki za maj. Po treh dneh stavke so delavci dobili zagotovilo o izplačilu.
