Grad in trg Reiffnitz, v kranjskem jeziku Ribénza, spadata k srednjemu delu vojvodine Kranjske in leži med mestom Ljubljano in mestom Kočevje, dve milji od zadnjega in šest milj od prvega. In [Gerardus] Mercator se ne moti, ko prišteva Ribnico k Slovenski marki, ker je pred časom dejansko spadala tja. Tako grad kot trg ležita v ravnini, toda od vseh strani ju obdajajo hribi. Samo proti Kočevju je nekaj ravnine med hribi.
Krajnsko ime Ribénza pomeni ribarjenje in ga imajo grad, trg in gospostvo čisto upravičeno zaradi z ribami bogatih voda, ki močijo ribniške bregove in dostavljajo prebivalcem v mreže različne vrste zelo okusnih rib. Te vode pa so deloma Bistrica med mestom in gradom, ki se približno četrt milje pod gradom vrže v luknjo v zemljo. Delno je to s postrvmi bogata Ribnica, ki tudi moči ribniške travnike nedaleč stran od gradu. Kar se tiče gradu, je ta sicer velika stavba, toda zgrajena še po starih gradbenih pravilih. V njem je kapela sv. Janeza Krstnika, ki so jo posvetili že pred več kot dvesto leti in v kateri obhajajo njegov praznik skrajno slavnostno in imajo na prvo nedeljo po njem praznik dedikacije ali žegnanje, na katero mora priti vsa fara z vsemi podružnicami vred.
Trg je precej velik in je v njem veliko hiš, je pa na vse strani odprt. Prebivalci pa hodijo oblečeni napol po hrvaško. V trgu stoji tudi farna cerkev, kjer ima sedež arhidiakon za vso Dolenjsko. Nedaleč proč stoji tudi lepa cerkev, posvečena Naši ljubi Gospe, ki jo splošno imenujejo Nova Štifta. To cerkev so zgradili pred nekaj leti in tja imajo ljudje iz okolice vsako leto velika romanja.
Dedni sovražniki krščanskega imena in sosednji divjak je ta trg že večkrat zavzel in poslal okoliške vasi kot dim v nebo, nikoli pa ni mogel zavzeti gradu. Zato je od samega besa vedno odvlekel s seboj velik kristjanov v suženjstvo, vse izropal, posabljal nešteto ljudi in v vseh ozirih posnemal očeta tiranije, namreč hudiča. Zaradi takih okrutnih vpadov in napadov so žal še v žalostnem spominu ostala leta 1480, 1528 v mesecu juliju, leto 1546, leto 1558, 1559 v januarju in februarju, leto 1564 in še dosti drugih. Takrat so Turki strahotno divjali po Ribnici in okolici s svojimi morilskimi sabljami. Pravijo, da so se ti barbarski divjaki še večkrat približali temu trgu, toda udarila jih je slepota, tako da so bili sicer čisto blizu Ribnice, pa so z odprtimi očmi trg spregledali, kar pripisujejo zaščiti sv. Štefana, papeža in mučenca. Celo se je nekoč zgodilo, da so z roparsko naravnanimi očmi že drveli proti trgu, ko pa se je njihovim očem pokazala cerkev, so se umaknili in rekli, da jih je strah svetnika v njej.
Tako kot v obeh prejšnjih delih vojvodine Kranjske z opozorilnimi ognji posvarijo deželo, tako se dogaja tudi v tej tretji petini ali na Srednjem Kranjskem. In tudi tu kresove ali svarilne ognje zaradi Turkov na visokih hribih pripravijo tako, da jih od krajev, ki so Turčiji najbližje, do glavnega mesta Ljubljane kot svarilno znamenje prižigajo po določenem vrstnem redu enega za drugim.
Gospostvo Reiffnitz ali Ribnica je bilo nekoč matična hiša gospodov von Reiffnitz ali Ribniških, in zadnji, ki sem ga uspel najti po dolgem iskanju, gospod Hans von Reiffnitz, je še leta 1524 živel na Krajnskem. Sicer pa se najde v različnih starih pisnih listinah tudi gospode von Reiffnitz, ki so cveteli na Krajnskem že pred štiristo ali več leti. Toda ne da se ugotoviti, kateri izmed njih so bili lastniki tega gradu in trga. Sicer tu trdi slavni doktor Schönleben z naslednjimi besedami nekaj drugega: »Nikoli ni bilo kakega grofa von Reiffnitza, ki bi se bil posluževal tega imena, in takrat so imeli gospodje von Laas (iz Loža) Ribnico v posesti. Zato gre za preveliko naglico in napako kopista, ki je namesto Rechnitz napisal Reiffnitz.« Tako, če prav premislimo te besede, niso povsem v nasprotju z našo trditvijo, saj pravi, da nikoli ni bilo grofov von Reiffnitz, od katerih so razni navedeni in imenovani v starih originalnih pismih. Gospostvo Ribnica je pred štiristo ali petsto leti pripadalo gospodom von Aursberg, kot nakazuje zgoraj hvaljeni gospod dr. Schönleben z naslednjimi besedami: Adolf IV. (namreč von Aursberg) je imel za soprogo Carankho von Falkenberg, s katero je spočel Ottomana Prvega, njegovega naslednika Engelbrehta Drugega, ki je v letu 1227 prodal Karlu, Rupertu in Albertu, gospodom von Laas, gospodstvo Vinica, Sodražica in Ribnica. Torej je to gospostvo takrat prišlo v roke gospodov von Laas z nakupom, od njih pa so ga dobili grofje Ortenburški, in sicer kot fevd od oglejskega patriarha. Omenjeni oglejski patriarh po imenu Baltrand je leta 1336 Leopolda von Seunecka ustoličil na gradove Seunegkh, Mirna, Neukirch in Ribnica. Leta 1347 je v gradu v Ribnici umrl takratni lastnik Ortenburški. V Bistri se sicer nahaja neko pismo, ki postavlja smrt grofa Otta Ortenburškega, deželnega glavarja na Kranjskem, v Ribnici v leto 1370. Leta 1411 je Ribnica skupaj z nekaterimi drugimi bližnjimi gospostvi pripadala nekemu vojvodi von Tecku, kar je pridobil s poroko z neko rojeno grofico Ortenburško. Pozneje so to gospostvo dobili grofje Celjski. Ko so oni izumrli, je pripadlo avstrijski vladarski hiši. In tako so se Ribničani leta 1457, 9. julija, podvrgli cesarju Frideriku IV. in zato je še danes zastava [Zastava: ozemlje je bilo pod avstrijsko zastavo. Pripadalo je avstrijski vladarski hiši]. Ko je gospostvo bilo deželnoknežje, ga je upravljal deželnoknežji upravitelj ali glavar. To službo je opravljalo več gospodov von Lambergov, zadnji pa je bil neki gospod von Moschkhan.
Nepotešljivi element ogenj je tudi tu, v Ribnici, pokazal svojo požrešnost, saj je leta 1415 2. oktobra požrl ves trg, leta 1445 pa pol trga. Toda iz tega kupa pepela je ponovno vstal današnji ribniški feniks, ki je sedaj v polnem cvetu. Zlasti ker imajo tu vsako leto tri letne sejme, na novoletni dan, na prvo nedeljo po veliki noči in 2. avgusta.
Toda sedaj se bomo podali k ribniškim lastnikom v tem našem stoletju. To so bili najprej grofje von Kisel, od njih so Ribnico kupili grofje von Trillekh in sedaj je lastnik gospod Jurij Andrej grof von Trillekh.
[Valvasor v svojem opisu omenja, da je bila v grajskem poslopju grajska kapela sv. Krstnika. Usoda kapele ostaja neznana, saj poznejši pisci omenjajo v gradu kapelo sv. Jurija. Ob njegovi primerjavi ribniške noše s hrvaško lahko sklepamo, da se je Valvasor najverjetneje opiral na belokranjski oblačilni videz tedanjega časa, ki ga je vizualno uvrščal v hrvaški tip noše. Po njegovem opisu sodeč lahko sklepamo, da je ribniška oblačilna noša spadala med beli (včasih imenovan tudi panonski) tip noše. Zaradi obrtnega trgovanja in izmenjave blaga so se značilnosti te noše izgubile najverjetneje že konec 18. stoletja. Ribniški grb iz Velike grbovne knjige velja za najstarejšo upodobitev tega grba. Mnenja o verodostojnosti grba so v stroki deljena, saj obstaja verjetnost, da si je grb izmislil Valvasor sam. Grba namreč v tedanjih in srednjeveških listinah ni moč zaslediti.]