Hiši so bili skozi leta dodeljeni naslednji hišni naslovi: Hrib 9 (1824, 1890), Vrhnika 260 (1914), Gradišče 7 (1934)
V nadstropni, bogato grajeni hiši, ki je spomeniško zaščitena, so živeli trgovci z usnjem. Stavba ima tloris v obliki črke L, pokrita je z dvokapnico na čop in krita z zarezniki. Vhodna fasada je poudarjena z enostavnim pravokotnim kamnitim portalom, ki je v pritličju poudarjen z rustiko, v nadstropju pa s štirikrilnim oknom. Okno obdaja bogat profiliran okvir, pod njim je motiv girlande. Vogali stavbe so rustikalno poudarjeni. Na dvoriščni strani je ločeno oblikovan portal z začetnicama L. T. in letnico 1854.
Najstarejši znani posestnik na Grogarjevem je bil Anton Tršar. Poročen je bil z Marušo Rudolf, s katero sta imela otroke Elizabeto (roj. 1807), Gašperja (roj. 1811), Antona (roj. 1820), Tomaža (roj. 1821), Blaža (roj. 1824) in Marijo (roj. 1825). Z Marijo Žust je imel še hčer Marijo (roj. 1813) in sina Jurija (roj. 1816), z Marijo Dolinar pa je imel sina Luka (roj. 1817). Pri Tršarjevih so stanovali tudi Martin Slana z ženo Elizabeto Oblak in s hčerjo Marijo ter Valentin (Martin) Bizjak z ženo Nežo Marinič in otrokoma Antonom ter Uršulo. Polovinsko kmetijo je nasledil Luka Tršar (1817– 1879). Z ženo Marijo Ostank (roj. 1819) sta imela devet otrok, sinove Franca (roj. 1841), Antona (roj. 1844), Pavla (roj. 1846), Jakoba (roj. 1848), Lovrenca (roj. 1853) in Janeza (roj. 1856) ter hčere Marijo (roj. 1850), Ano (roj. 1860) in Frančiško (roj. 1863). Janez se je leta 1905 odselil v Planino, Lovrenc pa tri leta kasneje v Logatec.
Najkasneje leta 1870 je postal lastnik posesti Lukov prvorojenec Franc Tršar (1841–1916). Rekli so mu »ata« ali »stari Grogar«. Poročil se je z Marijo Milavec (1853–1880) iz Logatca. V zakonu sta se jima rodila sin Franc (roj. 1873) in hči Marija (1878–1974), ki se je kasneje poročila z Adamičem v Ljubljano. Franc je mlad ovdovel. Konec 19. stoletja so z njegovo družino živeli še mati, vdova Marija, brat Jakob in sestra Ana ter pomočnik Anton Tršar iz Blekove vasi pri Logatcu in učenec Matija Laznik iz Preserja. Franc Tršar se je poleg kmetovanja začel ukvarjati z usnjarstvom. Med številnimi usnjarji na Hribu je bil edini, ki se je usmeril izključno na izdelavo transmisijskih jermen. Prodajal jih je v Banat in na Madžarsko, kjer so jih uporabljali za kmetijske stroje na žitnih poljih. Za dosežke na področju sadjarstva na sadni razstavi v Ljubljani leta 1888 je prejel bronasto svetinjo, prav tako so občudovali njegovo sadje obiskovalci sadne razstave v Radovljici leta 1904. Leta 1877 je zaprosil vrhniško občino za dovoljenje podreti njegovo dosedanjo hišo in na njenem mestu postaviti novo enonadstropno. Tri leta kasneje se je lotil še gradnje novega hleva na dvorišču proti Hribskem potoku, kritega z opeko, ter kozolca. Vse stavbe so še danes ohranjene.
Tršarjevi so stanovanje dajali v najem učiteljicama, gospodični Ivani Vidic (1857–1900) in gospodični Ani Pour (1862–1931), ki sta od leta 1886 poučevali na vrhniški dekliški šoli. Ana Pour je objavljala strokovne članke na temo rodoljubja, bila aktivna članica ženske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda na Vrhniki in skupaj s sodelavko Ivano Vidic vidna članica Društva učiteljic, ki si je prizadevalo za enakopravnost učiteljic in učiteljev. Po smrti svoje kolegice je prevzela mesto zastopnice okraja ljubljanske okolice Društva do leta 1903, ko se je poročila in zapustila Vrhniko. Ano je nasledila učiteljica Marija Mlakar (1868–1940), ki je prav tako živela v Tršarjevi hiši. Na Vrhniki je poučevala skoraj 20 let in dekleta uvajala v ročna dela klekljanja in čipkarstva, bila pa je tudi varuhinja šolske zbirke ter oskrbnica knjižnice.
Domačijo je podedoval Franc Tršar ml. (1873–1935), ki so mu v domačem krogu rekli »papa«. V času prve svetovne vojne je bil vrhniški župan, dolgoletni načelnik cestnega odbora in zdravstvenega zastopstva na Vrhniki, cerkveni ključar, strasten ribič, sadjar, soustanovitelj vrhniške mlekarne in zaslužen za vrhniško zadružništvo. Nadaljeval je z usnjarsko dejavnostjo, v kateri je bilo zaposlenih šest usnjarskih mojstrov – kselov ter odprl trgovino z usnjenimi jermenicami. Obenem je kmetoval. Leta 1901 se je poročil z Marijo Kotnik (1879–1927). V zakonu so se jima rodili Frančišek Karol – Franci (1901), Josip Karol (1904), ki je bil v drugi svetovni vojni orožnik v Kočevju, Ana Marija (1912) in Milan Konštantin (1915).
Posestvo je prevzel Franci Tršar (1901–1980), poročen z Ivano Pirnat (1906–2000), Japljevo iz Verda. Franci in Ivana sta se do razlastitve leta 1945 ukvarjala z usnjarstvom, nato pa samo še s kmetijstvom. Velike stanovanjske površine sta v obdobju med vojnama oddajala družinam nadučitelja Franca Pavletiča, notarja Janka Ponebška, učiteljice Petre Petrovčič, Helene Miklavčič in Petkovšek. Po drugi svetovni vojni je občina Vrhnika vseljevala stranke z odlokom. Od leta 1953 dalje so se v obdobju desetih let tu zvrstili oficirji jugoslovanske ljudske armade: Batinič, Markovič, Ščepanovič, Lazarevič in Mirovič z družinami. Omenjeni stanovalci so se odselili z vojaškimi premestitvami, nekateri med njimi pa so se preselili v prve stanovanjske bloke na Vrhniki. V spraznjene prostore so se kasneje vseljevale družine Albreht, Recek, Škoda, Radulovič, Kavčič, Dodič, Umek, Joldžič, Bajc, Nadž in drugi. V sobi za samske podnajemnike so stanovali gospodje Kukec, Nusdorfer, Zimšek, učiteljica Vončina, prof. Peterca ter zobna asistentka Rogljeva.
V večji hiši danes živi Francijeva hči Pavlina (roj. 1943), nekdanja medicinska administratorka, z možem Stanetom Korošcem. Ob službah sta nadaljevala s kmetovanjem. Sedaj sta upokojena in delita hišo s sinovoma Matjažem in Izidorjem z družinama. Gospodarska hiša je trenutno izpraznjena, po obnovitvenih delih pa bo služila domačim.
Pri hiši moramo omeniti lep Tršarjev vrt, ki se razteza med domačijo in levim krakom Hribskega potoka. Nekdanji park z eksotičnimi drevesi, ki so ga krasili manjši kipi in lesena uta, sta zasnovala župan Franc Tršar in sin Franci. Dovoljenje za vstop v ograjen park je dal le hišni gospodar. Sedanji lastniki vrt lepo vzdržujejo. V njem hranijo več kosov lehnjaka, kamniti kvader in kapitel z volutami iz Gradišča.
Pred Tršarjevim vrtom je bila do leta 1962 na Hribskem potoku Tomšičeva zapornica za uravnavanje dotoka vode na Tomšičev mlin. Tomšičevi so vsako jutro preko vrta hodili odpirat zapornico in v zameno plačali Tršarjevim simbolično plačilo en goldinar letno, saj uporaba vrta ni bila služnostna pravica. Potok je tekel po Tršarjevim svetu do »grabelj«, ki so lovile smeti. Nato je sledila Tomšičeva turbina, ki je proizvajala elektriko za potrebe strojarne, en vod pa je bil napeljan tudi k Tršarju za žarnici v kuhinji in sobi. Žarnici brez stikal sta svetili od 10. ure dopoldne do 2. ure ponoči, ko so turbino izključili. Za turbino sta se nahajala mlin in žaga. Za žago je bil del vode speljan navzdol po lesenem koritu do Tomšičeve usnjarne z vodnim kolesom. Okrog meter široko in več kot pol metra globoko leseno korito iz hrastovega lesa je potekalo približno pol metra nad tlemi, podpirali pa so ga leseni stebri. V njem so se poleti kopali otroci in se dričali po spolzkem dnu.
Najstarejši znani posestnik na Grogarjevem je bil Anton Tršar. Poročen je bil z Marušo Rudolf, s katero sta imela otroke Elizabeto (roj. 1807), Gašperja (roj. 1811), Antona (roj. 1820), Tomaža (roj. 1821), Blaža (roj. 1824) in Marijo (roj. 1825). Z Marijo Žust je imel še hčer Marijo (roj. 1813) in sina Jurija (roj. 1816), z Marijo Dolinar pa je imel sina Luka (roj. 1817). Pri Tršarjevih so stanovali tudi Martin Slana z ženo Elizabeto Oblak in s hčerjo Marijo ter Valentin (Martin) Bizjak z ženo Nežo Marinič in otrokoma Antonom ter Uršulo. Polovinsko kmetijo je nasledil Luka Tršar (1817– 1879). Z ženo Marijo Ostank (roj. 1819) sta imela devet otrok, sinove Franca (roj. 1841), Antona (roj. 1844), Pavla (roj. 1846), Jakoba (roj. 1848), Lovrenca (roj. 1853) in Janeza (roj. 1856) ter hčere Marijo (roj. 1850), Ano (roj. 1860) in Frančiško (roj. 1863). Janez se je leta 1905 odselil v Planino, Lovrenc pa tri leta kasneje v Logatec.
Najkasneje leta 1870 je postal lastnik posesti Lukov prvorojenec Franc Tršar (1841–1916). Rekli so mu »ata« ali »stari Grogar«. Poročil se je z Marijo Milavec (1853–1880) iz Logatca. V zakonu sta se jima rodila sin Franc (roj. 1873) in hči Marija (1878–1974), ki se je kasneje poročila z Adamičem v Ljubljano. Franc je mlad ovdovel. Konec 19. stoletja so z njegovo družino živeli še mati, vdova Marija, brat Jakob in sestra Ana ter pomočnik Anton Tršar iz Blekove vasi pri Logatcu in učenec Matija Laznik iz Preserja. Franc Tršar se je poleg kmetovanja začel ukvarjati z usnjarstvom. Med številnimi usnjarji na Hribu je bil edini, ki se je usmeril izključno na izdelavo transmisijskih jermen. Prodajal jih je v Banat in na Madžarsko, kjer so jih uporabljali za kmetijske stroje na žitnih poljih. Za dosežke na področju sadjarstva na sadni razstavi v Ljubljani leta 1888 je prejel bronasto svetinjo, prav tako so občudovali njegovo sadje obiskovalci sadne razstave v Radovljici leta 1904. Leta 1877 je zaprosil vrhniško občino za dovoljenje podreti njegovo dosedanjo hišo in na njenem mestu postaviti novo enonadstropno. Tri leta kasneje se je lotil še gradnje novega hleva na dvorišču proti Hribskem potoku, kritega z opeko, ter kozolca. Vse stavbe so še danes ohranjene.
Tršarjevi so stanovanje dajali v najem učiteljicama, gospodični Ivani Vidic (1857–1900) in gospodični Ani Pour (1862–1931), ki sta od leta 1886 poučevali na vrhniški dekliški šoli. Ana Pour je objavljala strokovne članke na temo rodoljubja, bila aktivna članica ženske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda na Vrhniki in skupaj s sodelavko Ivano Vidic vidna članica Društva učiteljic, ki si je prizadevalo za enakopravnost učiteljic in učiteljev. Po smrti svoje kolegice je prevzela mesto zastopnice okraja ljubljanske okolice Društva do leta 1903, ko se je poročila in zapustila Vrhniko. Ano je nasledila učiteljica Marija Mlakar (1868–1940), ki je prav tako živela v Tršarjevi hiši. Na Vrhniki je poučevala skoraj 20 let in dekleta uvajala v ročna dela klekljanja in čipkarstva, bila pa je tudi varuhinja šolske zbirke ter oskrbnica knjižnice.
Domačijo je podedoval Franc Tršar ml. (1873–1935), ki so mu v domačem krogu rekli »papa«. V času prve svetovne vojne je bil vrhniški župan, dolgoletni načelnik cestnega odbora in zdravstvenega zastopstva na Vrhniki, cerkveni ključar, strasten ribič, sadjar, soustanovitelj vrhniške mlekarne in zaslužen za vrhniško zadružništvo. Nadaljeval je z usnjarsko dejavnostjo, v kateri je bilo zaposlenih šest usnjarskih mojstrov – kselov ter odprl trgovino z usnjenimi jermenicami. Obenem je kmetoval. Leta 1901 se je poročil z Marijo Kotnik (1879–1927). V zakonu so se jima rodili Frančišek Karol – Franci (1901), Josip Karol (1904), ki je bil v drugi svetovni vojni orožnik v Kočevju, Ana Marija (1912) in Milan Konštantin (1915).
Posestvo je prevzel Franci Tršar (1901–1980), poročen z Ivano Pirnat (1906–2000), Japljevo iz Verda. Franci in Ivana sta se do razlastitve leta 1945 ukvarjala z usnjarstvom, nato pa samo še s kmetijstvom. Velike stanovanjske površine sta v obdobju med vojnama oddajala družinam nadučitelja Franca Pavletiča, notarja Janka Ponebška, učiteljice Petre Petrovčič, Helene Miklavčič in Petkovšek. Po drugi svetovni vojni je občina Vrhnika vseljevala stranke z odlokom. Od leta 1953 dalje so se v obdobju desetih let tu zvrstili oficirji jugoslovanske ljudske armade: Batinič, Markovič, Ščepanovič, Lazarevič in Mirovič z družinami. Omenjeni stanovalci so se odselili z vojaškimi premestitvami, nekateri med njimi pa so se preselili v prve stanovanjske bloke na Vrhniki. V spraznjene prostore so se kasneje vseljevale družine Albreht, Recek, Škoda, Radulovič, Kavčič, Dodič, Umek, Joldžič, Bajc, Nadž in drugi. V sobi za samske podnajemnike so stanovali gospodje Kukec, Nusdorfer, Zimšek, učiteljica Vončina, prof. Peterca ter zobna asistentka Rogljeva.
V večji hiši danes živi Francijeva hči Pavlina (roj. 1943), nekdanja medicinska administratorka, z možem Stanetom Korošcem. Ob službah sta nadaljevala s kmetovanjem. Sedaj sta upokojena in delita hišo s sinovoma Matjažem in Izidorjem z družinama. Gospodarska hiša je trenutno izpraznjena, po obnovitvenih delih pa bo služila domačim.
Pri hiši moramo omeniti lep Tršarjev vrt, ki se razteza med domačijo in levim krakom Hribskega potoka. Nekdanji park z eksotičnimi drevesi, ki so ga krasili manjši kipi in lesena uta, sta zasnovala župan Franc Tršar in sin Franci. Dovoljenje za vstop v ograjen park je dal le hišni gospodar. Sedanji lastniki vrt lepo vzdržujejo. V njem hranijo več kosov lehnjaka, kamniti kvader in kapitel z volutami iz Gradišča.
Pred Tršarjevim vrtom je bila do leta 1962 na Hribskem potoku Tomšičeva zapornica za uravnavanje dotoka vode na Tomšičev mlin. Tomšičevi so vsako jutro preko vrta hodili odpirat zapornico in v zameno plačali Tršarjevim simbolično plačilo en goldinar letno, saj uporaba vrta ni bila služnostna pravica. Potok je tekel po Tršarjevim svetu do »grabelj«, ki so lovile smeti. Nato je sledila Tomšičeva turbina, ki je proizvajala elektriko za potrebe strojarne, en vod pa je bil napeljan tudi k Tršarju za žarnici v kuhinji in sobi. Žarnici brez stikal sta svetili od 10. ure dopoldne do 2. ure ponoči, ko so turbino izključili. Za turbino sta se nahajala mlin in žaga. Za žago je bil del vode speljan navzdol po lesenem koritu do Tomšičeve usnjarne z vodnim kolesom. Okrog meter široko in več kot pol metra globoko leseno korito iz hrastovega lesa je potekalo približno pol metra nad tlemi, podpirali pa so ga leseni stebri. V njem so se poleti kopali otroci in se dričali po spolzkem dnu.