V notranji jezuitske cerkve lahko občudujemo bogato cerkveno opremo: poslikave, kipe in reliefe, ki so jih izdelali izbrani slovenski, avstrijski in italijanski kamnoseki, kiparji in slikarji med 17. in začetkom 20. stoletja, med njimi Francesco Robba, Angelo Putti, Luka Mislej, Ivan Zajec, Jurij Šubic, Janez Wolf in Ivan Grohar. Številni oltarji v cerkvi so še posebni umetnostni dosežki iz baročnega obdobja.
Na tem mestu bomo povzeli le najpomembnejše poudarke o cerkveni opremi, ki so jo evidentirali umetnostni zgodovinarji France Stele, Damjan Prelovšek in Blaž Resman v svojih vodnikih po šentjakobski cerkvi.
Baročno kiparstvo v Ljubljani je bilo precej razvito in širše znano. France Stele je leta 1931 napisal, da je moč govoriti o ljubljanski kiparski šoli. Ljubljanske delavnice, katerih glavni vodje so bili M. Kuša (Cussa), Luka Mislej in Francesco Robba, so nepretrgoma delovale in se razvijale v dobi stotih let. Sprva so kipe naročali v Benetkah ali za večja naročila najemali italijanske kiparje, omenimo le Jacopa Contierija. Zadnji in najpomembnejši vodja teh delavnic, Robba, je bil sam odličen kipar. Njegova delavnost se razteza na bolj ali manj vso sedanjo Slovenijo in še čez do Celovca ter na Zagreb; kakovost njegovih del pa je takšna, da so njegova dela priznani strokovnjuki proglašali za Donnerjeva [Georg Raphael Donner, 1693-1741, op. G. H.]. V vodnjaku pred mestno hišo, v tubernakeljskih oltarjih v stolnici in pri sv. Jakobu, v arhitektonskih oltarjih ladje cerkve sv. Jakoba ter velikima v uršulinski in frančiškanski cerkvi ima Ljubljana enega največjih zakladov svoje umetnostne preteklosti.
Oltarji:
Paroma enaki stranski oltarji ob ladji so postavljeni k vzhodnim stenam kapel. Taka postavitev ustvarja bolj dramatičen in baročen učinek, saj se vsi oltarji združijo v enoten prospekt in kakor veličastne kulise vodijo pogled v globino, proti prezbiteriju z glavnim oltarjem. Oltarji šentjakobske cerkve kažejo razvoj oltarne arhitekture od črnomarmornatih nastavkov poznega 17. stoletja do bahatih visokobaročnih zasnov, njihove plastike pa segajo od uvoženih angelov Paola Gropellija iz leta 1709/10 preko v ljubljani izklesanih kipov potujočih mojstrov Puttija in Contierija do Robbovih mojstrovin, ki je bil v Ljubljani udomačeni Benečan.
(gl. B. Resman, Šentjakobska cerkev v Ljubljani, 2014, str. 5, 43).
Cerkev krasi poleg velikega oltarja, izdelanega med letoma 1728 in 1732, še devet oltarjev: oltar sv. Križa, oltar Žalostne Matere božje, oltar sv. Jožefa, oltar Angelov varuhov, oltar sv. Ane, oltar sv. Janeza Nepomuka, oltar sv. Ignacija, oltar Marijinega vnebovzetja in oltar sv. Frančiška Ksaverija.
Poslikave:
Avtorji religioznih motivov slik so: Johann Karl Auerbach (Sv. Jakob, 1778); Matevž Langus (Marijino vnebovzetje, 1822); Johann Veit Hauckh (Sv. Ignacij v slavi, 1732); Valentin Metzinger (Jezuitski mučenci iz Nagasakija); Ivan Grohar (Smrt sv. Uršule), 1900/01); Bartolomeo Letterini (Družina sv. Ane, Angel varuh); Frančišek Karel Remb (Smrt sv. Jožefa, med 1702 in 1710); Jurij Šubic (freske na oboku ladje in prezbiterija, Poveličanje sv. Jakoba, Poklicanje sv. Jakoba, Spremenjenje na gori Tabor, Obglavljenje sv. Jakoba, alegorije Vere, Upanja in Ljubezni, vse l. 1886); Franc Jelovšek (freska s sv. Petrom in Janezom Evangelistom, sv. Pavlom in Judo Tadejem ter Vnebovzeto z angeli na vrhu); Janez Wolf (sončna ura, Klic k poslednji sodbi, ok. 1868); Greta Wanisch (oltarna slika sv. Jakoba, 1936, obnova); Andrej Herrlein (Brezmadežna); Pavel Kühnl (Križev pot, 1849, Apoteoza sv. Frančiška Ksaverija); Josef Plank (slika Žalostne Matere Božje na oltarju sv. Križa, Roženvenska Marija, Srce Jezusovo, Srce Marijino, 1860); Nicolo Bambini (Sv. Ignacij Lojolski, 1714) in drugi, ki jih strokovnjaki ne morejo zagotovo identificirati.
Kipi
Avtorji kipov so: Francesco Robba (dvakrat Angel muzikant, Angela adoranta, Atlant, Svečenosec, Marijino kronanje, Sv. Rok, Sv. Florijan, Sv. Katarina, Sv. Marija Magdalena, Nadangel Rafael, Nadangel Gabrijel, Sv. Mihael); Paolo Gropelli (Kerub in Seraf); Jacopo Contieri (Sv. Joahim, Sv. Ana, Evropa, Afrika); Franc Rottman (Sv. Rok z oltarja sv. Janeza Nepomuka, 1764); Angelo Putti (Sv. Alojzij Gonzaga, Sv. Stanislav Kostka, Sv. Trojica, Sv. Jožef z Jezuščkom, Sv. Barbara, Sv. Dizma);
Kamniti reliefi: Ivan Zajec (Spremenjenje na gori Tabor, 1897); Matija Hendrickhs (Angeli objokujejo mrtvega Kristusa, pod menzo oltarja sv. Križa, 1701);
Kapele: kapelo sv. Frančiška Ksaverija so zidali med letoma 1667 in 1670. Znamenit je štukaturni okras, delo severnoitalijanskih štukaterjev iz 70. let 17. stoletja. Oltar so izdelovali med letoma 1709 do približno 1715 s poznejšimi dopolnitvami: kipa bele kraljice in črnskega kralja ter tabernakelj je izklesal Padovčan Jacopo Contieri (1720/21). Sedanjo oltarno sliko, Apoteoza sv. Frančiška Ks.) je naslikal Pavel Kühnl sredi 19. stoletja. Šestero oljnih slik na stenah, delo neznanega avtorja ok. 1720, prikazuje prizore iz Frančiškovega življenja.
Prižnica
Prižnico je izdelal priznani slovenski umetnik in kamnosek Ignacij Toman. Materiali so nabrežinski marmor (iz Sv. Križa pri Nabrežini), okraski pa iz belega kararskega (na primer angelske glavice na spodnjem robu, delo akad. kiparja Franca Zajca), rdečega veronskega in zelenega salzburškega marmorja.
Prižnica je nameščena na slopu med prvo in drugo kapelo na severni strani ladje. Leta 1864 so naročili načrt, prilagojen slogu cerkve, to se pravi njene največje umetnine – tabernaklja – kamnoseškemu mojstru Ignaciju Tomanu. Izgotovljenega je Toman skupaj z risbo glavnega oltarja poslal v presojo izvrstnemu arhitektu Meklenburgu v München. Ta ga je z nekaj popravki odobril. »Renesančna« prižnica je bila z velikimi stroški postavljena leta 1867 in deležna vznesenih pohval.
Lit.:
– Cerkev sv. Jakoba v Ljubljani. Ljubljana : Župnijski urad sv. Jakoba, 1985. Študijo napisal dr. Damjan Prelovšek.
– Resman, B.: Šentjakobska cerkev v Ljubljani. Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2014. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ; 217).
– Stele, F.: Umetnost v razvoju Ljubljane. Domači prijatelj, št. 9/10, 1931, str. 233-238.
