Odbor OF za Škofja vas in njeno bližnjo ter širšo okolico je uspešno deloval do maja 1942.[1] Nemškemu županu in hitlerjancem je povzročal hude preglavice, saj do pomladi 1942 njegovih članov in podpornikov nemške okupacijske oblasti niso mogle izslediti, ker je bila konspiracija na višini. Aktivisti OF so vedeli samo za tiste svoje sodelavce, s katerimi so bili neposredno povezani. Maja 1942 pa je celjski izpostavi Gestapa uspelo vdreti v organizacijo OF na tem območju. Podatke o njenih aktivistih je Gestapo verjetno z mučenjem izvlekel iz zapornikov v Starem piskru.
Prve sodelavce OF iz Škofje vasi in sosednjih vasi je Gestapo začel zapirati 4. maja 1942, ko so zaprli Štefko Antloga in Mimi Ocvirk – Švab.[2] Aretacije so se nato hitro vrstile. Največ so jih aretirali 17. julija 1942. Tega dne so, kot smo že navedli, v gestapovske zapore v Starem piskru v Celju odvedli Prekorškove s Prekorja, Košeninove iz Zadobrove ter Minko Kožuh in Žagarjeve iz Škofje vasi.[3] Nekateri so bili po zaslišanjih izpuščeni, nekatere (Minko Kožuh in Ivanko Žagar) so poslali v taborišče na grad Borl, ostale pa so ustrelili kot talce. Družine ustreljenih talcev so Nemci avgusta 1942 poslali v koncentracijska taborišča, kjer so mnogi zaradi lakote in izčrpanosti umrli. V koncentracijska taborišča so odpeljali tudi nekatere iz taborišča na gradu Borl, med njimi tudi Ivanko Žagar, ki so jo poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz.
S temi nasilnimi ukrepi je nemškemu okupatorju upor na območju Škofje vasi ter njene bližnje in širše okolice poleti 1942 uspelo zatreti. Ponovno je začel oživljati šele spomladi in poleti 1944. Tedaj je s tega območja poleg moških v partizane odšlo tudi več deklet, kot denimo Marica Herlah, Šefka Klančišar, Ivanka Rojc, Ivanka Žagar, ki je dobila partizansko ime Staša.[4] O tem, koliko so bili nekateri Škofjevaščani pripravljeni tvegati priča tudi to, da so Puklovi, ki so imeli kovačijo, leta 1945 v bunkerju skrivali ranjenega partizana.[5] Januarja 1945 so se pred nemškimi hajkami v Škofjo vas zatekli nekateri člani Okrajnega odbora OF Celje mesto, ki so se nekaj dni skrivali na Kožuhovem kozolcu, kjer so za njih skrbele Ema Kožuh, njena hči Minka ter Vali Dečman in Sotlerjevi.[6] Od tam so se nato prebijali proti Šmartnem v Rožni dolini in naprej proti vasi Slatine. V pričakovanju skorajšnjega konca vojne spomladi 1945 se je Škofja vas začela pripravljati na osvoboditev. Kot v svojih spominih navaja Ivanka Žagar Milovanović, »so se šivale titovke in drugo«.[7] Ko je 9. maja nastopil ta veliki trenutek, je tudi veliko večino prebivalcev Škofje vasi zajelo neizmerno veselje. Popolno srečo pa je kalilo dejstvo, da je kar 57 njenih prebivalcev (od tega 14 žena) moralo za to darovati svoja življenja.
[1] Prav tam.
[2] Ivanka Žagar Milovanović, navedeno delo, str. 3.
[3] Prav tam.
[4] Ivanka Žagar Milovanovič, navedeno delo, str. 4.
[5] Ustni vit. Podatek je piscu posredoval g. Jože Gubenšek iz Škofje vasi.
[6] Prav tam..
[7] Prav tam.
