»Konfekcija je imela štiri [razvojne] sklope.”
“Najprej je bil začetek v kotičku Zadružnega doma, to je bil štart. Potem smo se preselile v spodnje prostore Notarjeve hiše [v gostilni Pri Brajdi, od koder so se umaknili čevljarji z Mirna]. V začetku so bili v spodnjih prostorih skladišče, krojilnica in šivalnica. Ko se je milica [knj. policija] preselila v novo poslopje, je Konfekcija dobila celotno stavbo. V sredini je bila šivalnica, spodaj skladišče. Nato se je uredilo še prostore na vrhu. Tam je bila vzorčna soba, pisarne, skladišče za cvirne [knj. sukanca] in drobni material. Ker se je delo večalo, so skladišče preselili v šolo v Sveto. Ko sta se združili Konfekcija Komen in Pletenina Sežana [leta 1981], se je skladišče preselilo v Sežano (v halo na Terminal), v Sveto so preselili krojilnico [leta 1986]. V Svetem je bila metraža in krojilnica.«
»Vsaka metla pomete, kadar pride v fabriko ali pa v hišo. In hoče naredit tako in tako. Samo to ni to, ti moraš poslušat in se vržt po hiši [knj. sprejet pravila hiše]. Ma vsi direktorji, ki so prišli, so videli, da ni tako, kakor so slišali: ‘Da nismo nič vredni, da smo to, da smo uno.’ Ko so poslušali ljudi, so videli, da smo. Ma pridni smo bili, delovni, punce so delale. Če neki ni šlo, ni šlo … Kakšen krat je bil material kriv, kakšen bot je bila mašina kriva, vse sorte je bilo krivo. Tisoč problemov, kot v familji [knj. družini]. To je bila ena velika familija. Smo se kar razumeli.«
»Bila je gospa Marica Šegula, ki nam je bila duša in telo firme. Ona je pač malo povprašala pri trgovcih, kaj bi šlo in temu primerno so potem majstri rekli v krojilnici: ‘Danes boste rezale to in to.’ In temu primerno se je potem to šivalo, brez enega plana, brez ene večje organizacije dela. Vse je bilo bolj dogovorjeno… Nabava materiala je bila tudi na tej gospe Šegula. Zbrala je vzorčke, take, kakor je predvidevala, da pač se bojo prodali in temu primerno so potem poslali material. Ker tudi nabavne službe ni bilo.«
