Vera Semenič iz Bukovice pri Vodicah se je rišeljeja, ki mu pri nas pravijo tudi beli vez, pa tudi drugih ročnih del lotila pred dvema letoma. Čeprav bi po spretnosti njenih prstov zlahka sklepali, da jo ročna dela spremljajo že od nekdaj. Res je vse življenje delala z rokami, saj se je že kot petnajstletni deklič začela učiti za pletiljo v Rašici, a strojno pletenje je vendar nekaj povsem drugega v primerjavi z ročnim.
Rišelje ali beli vez je zelo star način vezenja z belo nitjo na belo platno. Včasih so si dekleta pred poroko pripravila balo. V bali so bili izvezeni posteljnina, prtički, prti, zavese, brisače in perilo, ki je bilo okrašeno z belo vezenino. Posebnost belega veza je ta, da se deli blaga izrežejo in tako nastajajo luknjice. Rišelje zahteva predvsem spretnost in potrpežljivost, saj je treba pri enem prtiču presedeti ure in ure, preden dobi željno podobo.