Na rahli vzpetini ob cesti, ki vodi iz Šoštanja proti Topolšici, se skriva ena izmed najlepših primestnih vil na Slovenskem, romantična rezidenca Vila Široko. Zaradi svoje ohranjenosti ima veliko umetnostnozgodovinsko vrednost in zgodovinsko pričevalnost.
Šoštanj je nekoč slovel po najsodobnejši usnjarni in največji tovrstni tovarni v Avstro-Ogrski monarhiji in kasnejši medvojni Jugoslaviji. Tovarna usnja Šoštanj je izdelovala kvalitetne usnjarske izdelke, ki so jih prodajali v Avstrijo, Madžarsko, Italijo, Francijo, Nemčijo, Rusijo, Turčijo in Egipt. Največji gospodarski in tehnološki razcvet je usnjarna dosegla, ko jo je prevzel Franz Woschnagg s sinovoma. Po smrti Franza Woschnagga je tovarno prevzel njegov najstarejši sin Herbert. Na poslovnih potovanjih je Herbert spoznal Malvino Egersdorfer, ki je prihajala iz ugledne družine iz Zagreba. Herbertovi starši njune zveze niso odobravali. Kljub nasprotovanju sta se na Dunaju leta 1933 poročila. V njunem zakonu se je 19. maja 1937 rodila hči Marianne in dve leti kasneje, 11. septembra 1939 še sin Franz. Oba otroka sta rojena na Dunaju.
Herbert in Walter Woschnagg:
Herbert (1903-1964) in Walter Woschnagg (1906-1991) sta, kljub svojim nemškim koreninam, od leta 1942 dalje podpirala NOG z denarjem, orožjem in drugim materialom ter intervenirala in zaščitila pred oblastjo svoje delavce. Novembra 1944 sta se priključila partizanom. Malvina je aktivno sodelovala v šoštanjskem Rdečem križu in tako je lahko prenašala informacije za svojce partizanov. Z navidezno partizansko ugrabitvijo se je cela družina umaknila v savinjske hribe, kjer pa jih je zajela nemška patrulja. Herberta so poslali v taborišče Dachau, otroke so odpeljali v zavetišče v Avstriji, Malvino so zaprli v zapore v Mariboru. Manj kot mesec dni pred koncem vojne so jo ustrelili v betnavskem gozdu. Herbert se je iz taborišča vrnil julija 1945, mesec pozneje je iz Švice prišel še brat Walter. Kljub sodelovanju njunih družin z osvobodilnim gibanjem je vojaško sodišče določilo zaplembo premoženja in ju januarja 1946 izgnala v Avstrijo.
Herbert Woschnagg je nekaj časa stanoval v vili v Šoštanju na Primorski cesti 3, v kateri je bil po drugi svetovni vojni urejen zdravstveni dom. V letu 1936 je v neposredni bližini Šoštanja za svojo družino začel graditi nov dom – vilo Široko. Po zamisli Herbertove žene Malvine, takrat absolventke dunajske umetnostne akademije, je načrte za vilo narisal gradbeni inženir Teodor Greiner iz Zagreba. V novo hišo se je mlada družina preselila leta 1939. V vili pa so živeli le kratek čas, saj je bil objekt z okolico leta 1945 podržavljen.
Vila Široko:
Vila meri 562 kvadratnih metrov. V času Woschnaggov je bila opremljena z masivnimi lesenimi in usnjenimi stenskimi opaži, predelnimi drsnimi vrati, vgradnimi omarami ter posameznimi originalnimi detajli, ki so se ohranili do danes. Glavni vhod v vilo je poudarjen s kamnitim, masivnim in zaobljenim portalom ter nadstrešnico, podprto z elegantnima kamnitima stebričema. V pritličju so okna zaščitena z okrasnimi kovanimi mrežami, v nadstropju pa je okna mogoče zastreti s polkni. Fasadne površine so prepredene z divjo trto, tako da je fasada s svojimi zanimivimi likovno-arhitekturnimi elementi v celoti vidna le pozimi. Vsi kamniti deli stavbe in nekateri kamniti vrtni elementi so izdelani iz lokalnega tufa, ki je znan po svoji značilni zeleni barvi.
Prostori so bili razporejeni tako, da je bil bivalni del ločen od oskrbovalnega. V oskrbovalnem delu je bil nekoč prostor za služinčad s kopalnico in pomožnimi stopnicami, pripravljalnim prostorom za hrano in kuhinjo. Pranje in likanje je potekalo v pomožnem objektu, ki je s prehodom povezan s tem delom vile. V pritličnih prostorih je bil osrednji reprezentančni prostor, kjer sta bili jedilnica in dnevna soba z izhodi na pokrito teraso in vrt ter knjižnica, ki je bila povezana z dnevnim prostorom. V nadstropju so bile spalnice s kopalnico. Nekatere sobe z lastnim dostopom iz pritličja so imele nameščene umivalnike in so bile namenjene služabnikom.
V kleti sta bili kurilnica ter vinska klet. V prehodnem prostoru proti kleti je upodobljena tovarna usnja v lasti družine, v obokanem prostoru vinske kleti je bila poslikava z motivi vinske trte, ki je danes prepleskana in poznana le še na stari fotografiji. Sprva so domnevali, da so vse stenske poslikave delo Malvine Woschnagg, vendar so kasnejše raziskave pokazale, da temu ni tako. Stenske poslikave na objektu so delo graškega slikarja in ustanovitelja graške slikarske šole Paula Schmidtbauerja.
Vilo obkroža velik in skrbno načrtovan park. Parkovna zasnova je nastajala hkrati z gradnjo vile. V času, ko je v vili živel Herbert Woschnagg z družino, je okolico urejal priznani vrtnar Alojz Kojc. Alojz Kojc je urejal in skrbel tudi za park dvorca Gutenbüchel. Ukvarjal se je z gojenjem trajnih cvetlic, izdelavo nagrobnih vencev in vsakovrstnih šopkov. Bil je član Združenja vrtnarjev in izdelovalcev vencev v Ljubljani.
K vili vodi cesta z mešanim drevoredom lip in brez. Nadaljuje se mimo vrtnega portala z vratarnico, ki označuje vstop na nekoč ograjeno posestvo. V bližini je stal tudi rastlinjak, katerega ostanki so še vidni v novejšem objektu. Na območju današnjega športnega parka je bilo nekoč teniško igrišče s pomožnim objektom s sanitarijami in umivalnico. Okolico stavbe lahko razdelimo v tri dele; park ob glavnem vhodu, park za stavbo in park, ki prehaja v gozd. V parku sta dva vodna objekta. Nasproti glavnega vhoda je večji bazen z ograjo in rožnim lokom. Pot do bazena poudarjajo ozke cvetlične gredice in drevnina, ki je zasajena v parih. Za vilo leži manjši bazen, ki je bil zgrajen kasneje. Nekoč pa so bile na tej površini cvetlične grede, zasajene predvsem z dalijami.
Po nacionalizaciji je bila vila sprva namenjena stanovanjem funkcionarjev, nato je sčasoma prešla v upravljanje in last Premogovnika Velenje, k je v vili uredil restavracijo s prenočišči, namenjeno zaključenim skupinam, tematskim in protokolarnim dogodkom. Park ob vili je bil priljubljen prostor za sprehod in uživanje v naravi. Zaradi svoje lepote je bila okolica vile tudi priljubljena točka za izvirne fotografije, posebno ob času porok, saj je prispevala k lepim spominom in še lepšim poročnim fotografijam. Občina Šoštanj je leta 2006 vilo z vrtom razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. Danes je vila v zasebni lasti in ni odprta za javnost.
