Vladimir Lipičar

“Fotodokumentiral sem gradnjo nebotičnika. Naročnik fotografij je bil SGP, ki je bil tudi izvajalec del. Takrat sem bil vajenec pri fotografu. Fotograf je bil Stanko iz Solkana. Bil je vojni invalid in je imel leseno nogo, tako kot moj oče.” Z očetom sta bila prijatelja in fotograf je na začetku, ko se je gradilo Novo Gorico, spal pri njih doma. Tako sta se spoznala in ga je vzel za vajenca k sebi.

“Ko sem hodil v prvi ali drugi razred, okoli leta 53, smo hodili v šolo tu med topoli skozi Borov gozdiček. So bili sami tanki. »Družeti« na tankih so nas bili vedno veseli in so nas dvignili na tanke. Ko sem prišel domov sem se spomnil, da sem pozabil torbo na tanku. Hitro sem tekel nazaj in videl, da so vojaki obesili torbo na cev od tanka. Sem jo vzel in šel potem »fuga« domov, pisat domačo nalogo.«

“Ko so kopali za cesto v centru, so odkrili tudi en grob – trugo. Ker je bila ilovica, je bilo vse ohranjeno. V trugi je bil oficir, konjenik, ker je imel ostroge. Vsi smo stali zraven in gledali. Nekdo je rekel, da so ostroge zlate. Očitno je šel nekdo poklicat oblastnike. V pol ure so prišli moški v avtu, v dolgih plaščih, kot v filmu. Odgnali so ljudi in naložili trugo z zlatimi ostrogami v avto.”

“Magistrala bi morala biti do hriba in tunel skozi. Potem so zgradili tunel drugje in na koncu magistrale je ostal prostor. Tam smo si otroci naredili igrišče in igrali nogomet. Pri Kornu je živel en Italijan, je imel hišo – kmetijo Dolfo. Naučil nas je loviti ptiče »na limance«. Lovili smo »gardelince« (liščke), Dolfo jih je imel doma ogromno in jih je verjetno potem prodajal.”