Ko raziskujemo zgodovino Šentjakobske knjižnice je naša pozornost še posebej namenjena Matiji Rodetu, ki je bil kot odbornik Gospodarskega naprednega društva za šentjakobski okraj v Ljubljani pobudnik njene ustanovitve in jo je vodil od začetka njenega delovanja leta 1911 pa vse do upokojitve leta 1947. V Slovenskem biografskem leksikonu (1960-1971) je med drugim zapisano, da je Matija Rode med obema vojnama razvil Šentjakobsko knjižnico v največjo javno ljudsko knjižnico v takratni Jugoslaviji in da je v letih 1914-1941 izdal deset dobro urejenih imenikov knjižnice.
Matija Rode se je rodil 22. februarja 1879 v Domžalah in umrl v Ljubljani leta 1961, v starosti 81 let. Po končani klasični gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze, a študija zaradi pomanjkanja sredstev ni dokončal. V letih 1902-1905 je bil kot odvetniški uradnik zaposlen pri Ivanu Tavčarju, nato je bil do leta 1909 sourednik Slovenskega naroda, političnega dnevnika, ki je bil pred 1. svetovno vojno vodilno liberalno glasilo. V istem obdobju je bil tudi poslovodja Narodne tiskarne. V obdobju 1909-1936 je bil uradnik Mestne hranilnice v Ljubljani. Že od leta 1903 je kot feljtonist pod psevdonimi Bistričan, Pavel Svetlin, Blaž Pohlin sodeloval pri Slovenskem narodu. Nekaj humorističnih črtic in kratkočasnih zgodb, zopet pod psevdonimi, je izdal tudi v knjigah: Prava in neprava ljubezen (1912), Muhe (1913), Za bolezen so toplice, za ljubezen jih pa ni! (1914), Poper in paprika (1922). Z brošuro Škof proti župniku (Chicago 1911 in nato ponatis v Ljubljani 1913) je posegel v strankarske boje na Slovenskem. Sodeloval je tudi v satiričnih listih Brivec (izhajal je v Trstu) in Osa.
Iz tega kratkega življenjepisa izvemo, da je bil Matija Rode izobražen in dejaven na področjih, ki pri njegovi knjižničarski dejavnosti nikakor niso bila odveč. Kot nesojeni pravnik je gotovo obvladoval pasti v sodelovanju s pristojnimi oblastmi in bil kos upravnemu poslovanju knjižnice; kot kontrolor pri Mestni hranilnici je bil vešč finančnega poslovanja; kot urednik pri Slovenskem narodu je lahko poskrbel za redno promocijo knjižnice, prav tako tudi v Jutru, časopisu istega liberalnega tabora; kot piscu feljtonov in literarnih del mu je bilo prav gotovo lažje graditi primerno knjižno zbirko. Zaradi pomanjkanja denarja jo je moral dopolnjevati z darovi, ki so bili v večini dvomljive vrednosti zato je moral imeti knjižničar veliko dobre presoje in izobrazbe. Kot družbeno angažiran človek je spoznaval veliko politično vplivnih ljudi, ki so mu prav gotovo pomagali, da je knjižnica lahko tako uspešno poslovala.
Leta 1912, po enem letu delovanja knjižnice, je društvo zaprosilo pristojne oblasti za dodelitev koncesije. Iz pisma ljubljanskemu Mestnemu magistratu, ki ga je podpisal Matija Rode je razvidno njegovo pojmovanje poslanstva knjižnice: » Ljudska knjižnica je v današnjih razmerah nad vse potrebna za izobrazbo ljudstva. Potrebna je zlasti v šentjakobskem okraju, h kateremu spada tudi vse barje, kjer ljudje nimajo prav nobene prilike izobraževati se in se poučevati. Toda knjižnica je pa potrebna tudi za ostala šentjakobska prebivalstva… Čim več ljudskih knjižnic bo tem bolj bodo ljudje izobraženi in tem večjo korist bo imela od njih občina in država…« Prošnja je bila ugodno rešena, hkrati pa se je Mestni magistrat strinjal z društveno izbiro in Matiji Rodetu uradno potrdil funkcijo knjižničarja in vodje knjižnice. To je pomenilo, da je moral skrbeti za vse, da je knjižnica sploh lahko delovala, vsa leta od ustanovitve do 2. svetovne vojne pa so mu pomagali prostovoljci, ki so delali v knjižnici poleg svoje službe ali pa so bili že upokojeni. Sprva so bili to člani Gospodarskega naprednega društva za šentjakobski okraj. Do leta 1926 je bilo aktivnih šest do devet oseb, bili so brez statusa, saj država oz. občina knjižničarjev javnih ljudskih knjižnic takrat ni uvrščala med svoje uradništvo in bili so le skromno nagrajeni. Usposobljenost za delo v knjižnici so jim posredovali priučeni knjižničarji, med katerimi je bil tudi Matija Rode, ki pa so svojo dejavnost prav tako opravljali na ravni prostovoljstva. Obdobje do 2. svet. vojne zaznamuje velika razlika v izobrazbi poklicnih knjižničarjev v znanstvenih knjižnicah, ki so za opravljanje strokovnih del morali imeti doktorat znanosti oziroma fakultetno diplomo in podiplomski tečaj iz bibliotekarstva in v ljudskih knjižnicah, kjer je knjižničarsko delo v glavnem potekalo na prostovoljni dejavnosti in so se delavci v knjižnici oblikovali ob praktičnem delu.
Strokovno pomoč za vodenje knjižnice in nabavo gradiva je Matija Rode dobival iz navodil Zveze slovenskih ljudskih knjižnic, Zveze kulturnih društev in leta 1920 izdanih državnih pravil za ljudske knjižnice in čitalnice, ki so opredeljevala njihovo kulturnoprosvetno poslanstvo, upravno vodenje in določila učitelja za strokovno izobraževanje odgovornega knjižničarja. Pri sestavljanju knjižnih katalogov, oziroma imenikov kot so jih takrat imenovali, mu je med drugimi pomagal Janko Šlebinger, vodilni slovenski bibliograf, od leta 1927 do upokojitve leta 1946 tudi ravnatelj Državne biblioteke (od 1938 Univerzitetna biblioteka, od 1945 NUK). Po podatkih Slovenskega bibliografskega leksikona (1960 – 1971) je s svojim strokovnim znanjem v letih 1918 – 1941 Šentjakobski knjižnici pomagal pri pripravljanju tiskanih katalogov. V uvodu k imeniku za leto 1928, ki smo ga izbrali kot primer, se je Matija Rode zahvalil svojim sodelavcem: » Koncem tega uvoda mi je izreči najlepšo zahvalo gospodom, ki so mi šli drage volje požrtvovalno na roko pri sestavi tega imenika in pri korekturi. Pred vsem mi je omeniti g. dr. Janka Šlebingerja, upravnika drž. Licejske knjižnice v Ljubljani, pod čigar vodstvom in navodili je sestavljen slovenski del in ki je prevzel sam velik kos ekscerpiranja slovenske književnosti po revijah in zbornikih; oskrbel je tudi eno korekturo slovenskega in nemškega dela kataloga…« S sestavljanjem knjižnih katalogov je Rode opravljal temeljno strokovno delo knjižnice.
Za svoje delo je Matija Rode večkrat dobil priznanje, tako od društva kot tudi v časopisih. Za ilustracijo navajamo pohvalo Zveze kulturnih društev šentjakobske soseske, ko so praznovali 15 letnico obstoja knjižnice. O tem dogodku, kjer so govorniki poudarjali vrline: »… ki dičijo glavnega ustanovitelja in pobornika Šentjakobske knjižnice g. Matijo Rodeta… skromnost, idealizem, neomajna vera v uspeh, ljubezen do naroda, vztrajnost in požrtvovalnost…« poroča Jutro (2.6.1926, št. 124). Ob drugem jubileju pa so zopet v časniku Jutro (30.5.1935, št. 124) zapisali: »25. letnico svojega dela v knjižnici pa prične tudi njen ustanovitelj in še današnji knjižničar g. Matija Rode, kontrolor Mestne hranilnice ljubljanske.. Navzlic težki in odgovorni službi … mu je z jekleno voljo uspelo privesti knjižnico do zavidanja vredne višine. Šentjakobski knjižnici pod tako spretnim vodstvom želimo tudi v bodoče mnogo uspehov in nadaljnjega razvoja!«
S spoštovanjem piše o svojem predhodniku tudi Ivo Pintarič, vodja Mestne knjižnice v obdobju 1973 -1981, ki razmišlja, da po osvoboditvi Mestna knjižnica kot naslednica Šentjakobske knjižnice nikoli ne bi tako hitro napredovala v svojem razvoju brez požrtvovalnega dela predvojnih knjižničnih delavcev. Matija Rode je zapustil svojim naslednikom bogato dediščino in njihova dolžnost je to dediščino dalje bogatiti in varovati. France Pengal, vodja Mestne knjižnice v obdobjih 1947 – 1953 in 1959 – 1973 se ob smrti Matije Rodeta spominja starega knjižničarja, ki je še po upokojitvi delal v knjižnici in posredoval svoje bogate izkušnje mlajšim kolegom. Poudarja, da ga bo Mestna knjižnica vedno priznavala za svojega ustanovitelja.
[1] Listina iz ljubljanskega Mestnega arhiva, LJU. REG I.-2269 2112 II a/4 – 13078