Pri Novi založbi je leta 1917 izšla zadnja knjiga, ki jo je Cankar še doživel; Podobe iz sanj. Vsebuje 31 kratkih pripovedi – črtic, katere je med letoma 1915 in 1917 objavljal v Domu in svetu. V glavnem gre za meditativno kratko prozo, značilno za pisateljevo zadnje obdobje, vezano na grozote prve svetovne vojne, ki jih je pisatelj tudi osebno doživel.
Leta 1915 so ga vpoklicali k vojakom v Judenburg na avstrijskem Štajerskem in ga zaradi bolehnosti že po poldrugem mesecu odpustili.
Teksti, ki sledijo, so odlomki iz črtice Vrzdenec.
Vrzdenec
Moja mati je bila doma z Vrzdenca. Nikoli nisem bil na Vrzdencu in vem, da nikoli ne bom. Tudi ne, če bi bil en sam korak do tja.
Prešinila me je nekoč misel, iz temne globočine, iz bolesti je bila segla, da bom ob tisti uri, ko se je treba napraviti za zadnjo pot, ugledal s slamo krito kočo, kjer se je rodila moja mati … in da bodo vsenaokoli, kakor cvetice na polju, cvetele bele misli srca, ki še ni bilo ranjeno od spoznanja.
Postelja
Dan pred smrtjo se je mati selila.
Ko sem se vrnil ter prižgal svetilko, me je zgrabila za grlo neznana groza. Materina postelja je bila prazna. Stal sem in trepetal in se nisem mogel ganiti.
Voz
»Tista postelja tam ni bila prav postlana; peče me, kakor da ste mi nasuli žerjavice pod rjuho. Tukaj je boljše, le malo daleč je.
Saj bi prišla do Vrzdenca, tako sem hodila … mislim, da bi si naročila voz do Vrzdenca, drugače ne prideva nikoli tja …«
Luč
Luč pa je zmerom lepša in svetlejša, kolikor več je bridkosti in kolikor bliže je odrešenje. Dokler se svetloba nazadnje veličastno ne izlije v ono, ki je zadnja in večna; ter je tako izpolnjena obljuba, srcu dana in doseženo plačilo za verno zaupanje.
Spomnim se na Vrzdenec, kadar mi je v dušo mraz, kadar mi zahladi v lica tesnobni strah, ki je spomin na smrt …