Westni

Adolf Westen st.

Adolf Westen st. (1850–1942), ki je predstavljal utemeljitelja gospodarske moči Westnov,  se je rodil 14. februarja 1850 v Lüttringhausenu pri Remscheidu v Westfaliji. Družina, iz katere je izhajal, ni spadala med premožnejše. Dejstvo, da so se nekateri predniki v njegovi rodbini ukvarjali s kovaštvom, je verjetno vsaj v določeni meri vplivalo, da se je tudi on svojo podjetniško žilico odločil preizkusiti v kovinarstvu. Srečno naključje je hotelo, da je svoj izreden podjetniški talent izkazal ravno v Celju.

Preden je Adolf Westen st. stopil na pot samostojnega podjetnika, je bil trgovski potnik pri svojem stricu Haardtu, lastniku tovarne emajlirane posode v Knittelfeldu na Štajerskem. Leta 1894 se je odločil, da ustanovi lastno podjetje za proizvodnjo emajlirane posode in kot kraj, v katerem ga je nameraval ustanoviti, izbral Celje oziroma Gaberje.  Izbira bi bila težko boljša. Lega mesta je bila za prodajo izdelkov  zelo ugodna. V vseh južnih avstro-ogrskih deželah in na vsem Balkanu ni bilo nobene takšne tovarne. Iz Celja je bil razmeroma lahek dostop v Italijo, Romunijo, Rusijo in na Bližnji Vzhod. Ker v Celju tedaj  razen topilnice cinkove rude (cinkarne) ni bilo še nobenega drugega industrijskega obrata, tudi ni bilo težko dobiti dovolj potrebne delovne sile. Zagotovljena pa je bila tudi oskrba s premogom kot energetskim virom, saj so bili v bližnji in širši okolici Celja številni premogovniki.

Tako je Adolf Westen st. leta 1894 v Celju (Gaberju) ustanovil obrtno podjetje za emajliranje surove posode. Njegovi začetki so bili sila skromni. Na zemljišču, ki ga je kupil od slovenskega podjetnika Petra Majdiča, je dal postaviti leseno barako, v kateri so emajlirali surovo posodo, ki jo je dobival od svojega strica Haardta v Knittelfeldu na Štajerskem. Podjetje je začelo z delom 8. oktobra 1894, v njem pa je bilo sprva  zaposlenih samo 10 delavcev, od katerih so bili 4 domačini, 6 pa jih je Adolf Westen st.  pripeljal iz Nemčije in iz avstrijskega Knittelfelda. Leta 1895 je Adolf Westen st. dokupil nova zemljišča in na njih postavil dodatne stavbe, kar mu je omogočilo, da je število zaposlenih potrojil in da je surovo posodo začel izdelovati sam.

Ker je s  tem njegovo obrtno podjetje preraslo v industrijski obrat, ga je 27. aprila 1896 pri Okrožnem kot trgovskem sodišču v Celju registriral kot posamično firmo pod imenom A. Westen, Email & Blechgeschirr-Erzeugung, Cilli. Da bi si za nadaljnji razvoj svojega podjetja zagotovil kapital, ki ga sam ni imel dovolj, se je leta 1896 odločil ustanoviti komanditno družbo (Adolf Westen & Commandite-Emailwarenfabrik, Gaberje bei Cilli), v kateri so bili poleg njega še  ravnatelj  štorske železarne Franc Dula ter celjska veletrgovca Julij Rakusch in Gustav Stiger. Ker je podjetje dobro poslovalo, je Adolf Westen st.  leta 1904 Juliusa Rakuscha in Gustava Stigerja izplačal in tako znova sam postal njegov edini lastnik. S tem je podjetje zopet dobilo značaj posamične firme (tvrdke), ki je bila 5. avgusta 1904 pri Okrožnem kot trgovskem sodišču v Celju vpisana pod imenom A. Westen, Cilli, Stanzwerk und Emailblechgeschirr Fabrik.

Osnovna dejavnost njegovega podjetja je bila izdelovanje emajlirane kuhinjske posode, poleg te je že pred začetkom prve svetovne vojne začelo izdelovati tudi pocinkano, brušeno in pokositrano posodo. Pred prvo svetovno vojno je Westnovo podjetje 30 odstotkov proizvedene posode prodalo na domačem tržišču, to je na območju Avstro-Ogrske, kar 70 odstotkov pa jo je izvozilo na tuja tržišča, in sicer v Rusijo, Turčijo, Egipt, Italijo, Španijo, Grčijo, Albanijo, Srbijo, Bolgarijo, Romunijo in celo v Ameriko, Indijo in na Kitajsko.

Da je Adolfu Westnu st. uspelo v tako kratkem času iz obrtnega podjetja ustvariti pomembno industrijsko podjetje, samo po sebi dokazuje, kako sposoben podjetnik je bil.  Celo življenje je ostal samski in je živel le za svoje podjetje, v katerem je delal od zore do mraka. Vodil ga je do leta 1912, ko se je odselil v Gradec, kjer je živel do svoje smrti leta 1942. Vodenje podjetja je prepustil nečakoma Adolfu in Avgustu, ki sta njegovo delo uspešno nadaljevala, vendar je pri vodenju podjetja še naprej ohranil svoj vpliv.

Brata Adolf Westen ml. in Avgust Westen

Adolf Westen ml. (1877–1952) in Avgust Westen (1878–1960) sta bila nečaka Adolfa Westna st., ki si, kot rečeno, ni ustvaril svoje družine in je ostal brez potomcev. Oba sta bila rojena v Lüttringhausenu pri Remscheidu v Westfaliji. Poleg sestre sta imela še brata Petra in Franca, ki sta se prav tako  uveljavila kot podjetnika, prvi v Lodžu na Poljskem, drugi pa v Mediašu na Sedmograškem (Transilvaniji) v Romuniji.  Brata Adolf in Avgust sta k svojemu stricu v Celje prišla leta 1895, ko sta končala poklicno šolo, in se zaposlila v njegovem podjetju. Pri tem nista uživala nobenih privilegijev, saj je zanju veljal enako strog režim, kot za vse ostale zaposlene. Skupaj z drugimi delavci sta morala delati fizično na vseh oddelkih, kar pa jima je koristilo, ker sta s tem dobro spoznala vse faze proizvodnje. Po določenem času je Adolf Westen st. Avgustu poveril vodenje komerciale, njegovemu bratu Adolfu pa tehnično vodstvo obratov.

Pod njunim vodstvom je podjetje doživljalo nadaljnji razcvet, ki ga tudi razpad Avstro-Ogrske leta 1918 ni zaustavil. Nasprotno, prehod večine Slovenije pod Jugoslavijo je imel za njuno podjetje ugodne posledice, saj se mu je s tem odprlo jugoslovansko tržišče, na katerem tedaj ni bilo nobenega drugega podjetja, ki bi proizvajalo emajlirano kuhinjsko posodo. Ker je bilo povpraševanje po tej posodi vse večje, so se pokazale potrebe po širjenju proizvodnje, za kar pa je bilo potrebno zagotoviti dodatni kapital.  S tem namenom se je podjetje leta 1924 preoblikovalo v delniško družbo – A. Westen, delniška družba v Celju, Tovarna emajlirane, pocinkane, brušene in pokositrane posode (skrajšano: A. Westen d. d.). Pod tem imenom je poslovalo vse do leta 1945.

Čeprav je tovarno emajlirane posode formalno prevzela delniška družba, je ta dejansko še naprej predstavljala Westnovo družinsko podjetje, saj sta ob ustanovitvi delniške družbe lastnika vseh izdanih delnic postala samo Adolf Westen ml. in Avgust Westen, in sicer vsak do polovice. Njun  stric Adolf Westen st., ki je bil avstrijski državljan, in je, kot že rečeno, od leta 1912 dalje živel v Gradcu, je bil sicer predsednik delniške družbe, ne pa tudi solastnik njenih delnic.

Uspešno poslovanje podjetja je Adolfu Westnu ml. in Avgustu Westnu omogočilo, da sta lahko začela nakupovati delnice nekaterih podjetij v Sloveniji in drugje v Jugoslaviji. Tako sta leta 1914 postala večinska lastnika Tovarne kemičnih izdelkov v Hrastniku, d. d.,  leta 1929 pa še lastnika Kranjske industrijske družbe (KID), d. d, ki je poleg metalurških obratov na Jesenicah imela v lasti tudi rudnike železove rude v Topuskem na Hrvaškem in v zahodni Bosni. Na območju Srbije so v Kneževcu pri Beogradu Westni imeli tovarno razstreliva, v Novem Sadu pa so bili solastniki grafičnega podjetja Druckerei und Verlagsaktiengesellschaft. Podjetja v Jugoslaviji, ki so bila v celoti v lasti Westnov, so tvorila Westnov jugoslovanski koncern.

Adolf Westen ml. in njegov brat Avgust Westen sta se kot podjetnika uveljavila tudi izven Jugoslavije. Tako so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v njune roke   prešla podjetja, povezana v Poljsko-romunskem koncernu, ki sta ga ustanovila njuna brata Franc in Peter. Avgust Westen pa je leta 1925 ustanovil podjetje za izdelovanje emajlirane posode v Bassanu del Grappa pri Trevisu v severni Italiji.

Kot lastnika vseh teh podjetij sta brata Adolf Westen ml. in Avgust Westen postala največja veleindustrialca na območju Jugoslavije in hkrati pomembna evropska podjetnika. Konec tridesetih let pa se je ob njiju kot podjetnik začel vse bolj uveljavljati tudi sin Adolfa Westna ml., dipl. ing. Max Adolf Westen.

Max Adolf Westen

Max Adolf Westen (1913–1955) se je rodil 7. novembra 1913 v Gradcu očetu  Adolfu Westnu ml. in materi Annemarie Westen, roj. Hünermann. Osnovno šolo je končal v Celju, srednjo šolo pa v Gradcu. Po končani srednji šoli je šolanje nadaljeval v Dresdenu in v Stuttgartu. Ko je  leta 1935 diplomiral in postal diplomirani inženir kemije, se je takoj zaposlil v očetovi in stričevi tovarni emajlirane posode v Celju in že naslednje leto postal njen obratovodja ter na tem položaju ostal do maja 1945. Tudi pod njegovim vodstvom se je podjetje  še naprej uspešno razvijalo.

Med okupacijo 1941–1945 je bilo Westnovo podjetje vključeno v nemško vojno industrijo. Leta 1942 so na zahtevo nemških vojaških oblasti v njem ustanovili dva nova obrata, enega za popravilo vojnih letal tipa Dornier in enega za proizvodnjo oklepnih plošč. Poleg tega so za potrebe nemške vojske v podjetju izdelovali še celo vrsto drugih izdelkov, kot denimo stabilizatorje za bombe, ohišja za morske mine, zaboje za strelivo, čutarice in porcije iz aluminija itd. V podjetju je bila uvedena stroga disciplina, delovni dan se je zaposlenim z osmih podaljšal na deset ur. Vsi zaposleni so bili pod nadzorom Varnostne službe (Sicherheitdienst), ki je opravljala obveščevalno službo v podjetju in je vsakega osumljenca predala Gestapu. Med okupacijo  je bilo iz Westnove tovarne emajlirane posode zaprtih 51 delavcev in nameščencev, od katerih je bilo 27 ustreljenih.

Za izvajanje nasilja nad zaposlenimi v podjetju sta bila soodgovorna  tudi Max Adolf Westen in njegov oče Adolf Westen ml., ker sta aktivno sodelovala z nemškimi okupacijskimi oblastmi. V podjetju sta na vodilna mesta postavila skoraj izključno Nemce, ki so se že pred okupacijo izkazali kot skrajni  nemški nacionalisti in pristaši nacizma. Kakor jima je treba priznati, da sta bila izredno sposobna podjetnika, pa ni mogoče prezreti dejstva, da sta bila pristaša nacistične Nemčije. Tako Max Adolf Westen kot njegov oče Adolf Westen ml. sta tudi postala člana Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP). Za razliko od njiju Avgust Westen, ki je vodil železarno na Jesenicah, ni bil pristaš nacizma in je obsojal nasilje, ki so ga nacisti izvajali nad Slovenci. Razlog za to je mogoče iskati tudi v tem, da je bil poročen s Slovenko (Olgo Vodošek).

Kot simpatizer nacistične Nemčije je Max Adolf Westen šel celo tako daleč, da je pred vojno ilegalno sodeloval z nemško Varnostno službo (Siecherheitdienst) in vojaško obveščevalno službo (Abwehr). Obveščevalni center obeh nemških obveščevalnih služb, katerega član je bil, je zbiral predvsem podatke o bojni pripravljenosti jugoslovanske vojske, njeni oborožitvi  ter o vojaških utrdbah. Po pobegu voditelja Obveščevalnega centra Wernerja Stigerja leta 1940 v Avstrijo je njegovo vodenje prevzem Max Adolf Westen. Ker so mu bile jugoslovanske oblasti na sledi, je tudi on v začetku leta 1941 pobegnil v Avstrijo. V Celje se je vrnil šele po kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 in znova prevzel položaj obratovodje podjetja, na katerem je ostal do maja 1945.

Ko je Max Adolf Westen najkasneje konec leta 1944 spoznal, da bo Nemčija vojno zgubila, je stopil v stik s predstavniki Osvobodilne fronte (OF) v upanju, da bo po vojni lahko obdržal vsaj 50 % lastništva v celjskem podjetju in da bo še naprej ostal njegov poslovodja. S tem namenom je za OF prispeval razne stvari, nakazal pa bi ji naj tudi večjo vsoto denarja. Predstavnikom Mestnega odbora OF Celje je tudi zagotovil, da bo preprečil, da bi nemška vojska pred umikom iz Celja uničila tovarniške zgradbe in naprave njegovega podjetja, kar je tudi uresničil. Prav tako je po njegovi zaslugi v roke predstavnikov nove oblasti prešel arhiv celjske izpostave Gestapa.

Vendar ga to ni rešilo. Nova oblast ga je maja 1945 ukazala aretirati in ga poslala v zapor v celjskem Starem piskru, od koder so ga najkasneje avgusta 1945 prestavili v zapor v Ljubljani, kjer je čakal na sodni proces pred  Vojaškim sodiščem Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, ki je potekal 22. in 23. avgusta 1945. V proces sta bila poleg Maxa Adolfa Westna kot obtoženca vključena tudi njegov oče Adolf Westen ml. in njegov stric Avgust, katerima  pa je sodišče sodilo v odsotnosti, ker sta oba že leta 1944 odšla iz Slovenije, prvi v Avstrijo, drugi pa v Švico.

Glavna krivda, ki jim jo je očitala obtožnica, je bilo njihovo gospodarsko sodelovanje z nemškimi okupacijskimi oblastmi. Sodišče je vse tri spoznalo za krive. Adolfa Westna ml. in Avgusta Westna je v njuni odsotnosti obsodilo na smrt, Maxa Adolfa Westna pa na 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Vsem trem je kot stransko kazen izreklo  tudi zaplembo vseh njihovih podjetij na območju Jugoslavije in odvzem državljanskih pravic. S tem se je zgodba o Westnih kot celjskih veleindustrialcih zaključila.

Max Adolf Westen je zaporno kazen prestajal v kazenskem taborišču za prisilno delo v Kočevju, od koder pa mu je že novembra 1945 na sumljiv način uspelo pobegniti in ilegalno prestopiti jugoslovansko-avstrijsko mejo. Nastanil se je pri očetu in materi v Kalwangu na avstrijskem Štajerskem, pri katerima je že bila nastanjena tudi njegova žena z otrokoma.  Od tam se je leta 1947 z družino odselil v Argentino, kjer je v predmestju Buenos Airesa  z denarno pomočjo strica Avgusta odprl mehanično delavnico (neke vrste avto-servis), pozneje pa je ustanovil še pekarno na električni pogon. Umrl je 1. julija 1955. …