Ivan Tavčar je leta 1920 resno zbolel, zato se je skupaj z ženo Franjo umaknil na Visoko, že jeseni leta 1922 pa se je za vedno vrnil v Ljubljano. Umrl je na domačem domu na Bregu, v zgodnjih popoldanskih urah, 19. februarja 1923. O njegovi smrti so poročali tako slovenski kot jugoslovanski časopisi.
»Po večletni ljuti borbi z vsekrotilko Smrtjo, ki ji je po večnoveljavnih zakonih brezpogojno plen vse, kar se rodi smrtnega, je včeraj izdihnil svojo plemenito veliko dušo eden največjih sinov, kar jih je kedaj rodila dobra, zlata, a bedna slovenska mati.” Izdihnil je dr. Ivan Tavčar.
Umrl je — mož !«
(Slovenski narod, 20. februar 1923)
»Včeraj, dne 19. t. m. ob pol 2. uri popoldne je za vedno zatisnil svoje oči dr. Ivan Tavčar, ena najmarkantnejših osebnosti slovenske politične zgodovine in tudi eden najboljših naših pisateljev. Ko se ob tej priliki spominjamo pokojnikovega življenja, se dve čustvi v nas enako močjo borita. Kot politik šteje Ivan Tavčar kot glavni predstavitelj slovenskega liberalizma, — da, — kot njega ustanovitelj, med naše največje nasprotnike, in dokler se ni iz javnega življenja umaknil, so se naši meči neprestano križali; kot človek pa je pokojnik kot mož poštenjak, kakor jih je malo, kot odkrit značaj in po izredni blagosti svojega srca užival spoštovanje vseh, ki so ga poznali.«
(Slovenec, 20. februar 1923)
Njegovo krsto so 22. februarja zjutraj prenesli v vestibul (preddverje) mestnega magistrata, kamor so prišli številni, ki so se želeli pokloniti njegovemu spominu. Popoldan so ga izpred magistrata prepeljali do kapelice sv. Krištofa. Žalni sprevod po ljubljanskih ulicah je spremljala velika množica, pogreba pa se je udeležilo okoli 30.000 ljudi. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem.
