Skozi stoletja so se poti, po katerih so hodili kokarski in zadrečki prekupčevalci ter ob njih prodajali svoje glinene izdelke, razlikovale in spreminjale. Turki, Mokrini in Kotniki so bili v vasi Kokarje zadolženi za prenašanje in prodajo izdelkov. Svoje izdelke so prodajali tudi na Gorenjsko v okolico Kamnika, na Koroško, v Mislinjsko dolino, v času razvoja »flosarstva« pa tudi v daljne južne kraje.
Črnolončarji so prodajali posode za shranjevanje živil in posode za kuho. Mednje spada tudi znameniti kokarski klobuk za peko krvavic. Za prenašanje raznolikih lončenih izdelkov so lončarji uporabljali lesena nosila, na katera so naložili po 23 loncev. Nosila je bilo mogoče kupiti samo pri gornjegrajski gospoščini.
V času Marije Terezije je v Kokarjah živelo 12 lončarjev: Klement Pajšenik, Jakob Turk, Franc Pakelc, Ignac Pongrac, Lovro Vešovčnik, Jernej Lukinc, Janže Novak, Matevž Arnež, Jurij Černe, Matija Florjanc, Anton Bašovč in Miklavž Šolej.
