Osnovno šolstvo na Prevaljah je praznovalo 2019 častitljivi 200-letni jubilej. Kljub visoki obletnici začetka šolanja se je marsikdo spraševal, kako pa je bilo z izobraževanjem na tem območju pred nastankom prve šole v Farni vasi leta 1819. Na podlagi proučevanj arhivskega gradiva in strokovne literature lahko zapišemo, da je guštanjska župnija verjetno že v srednjem veku imela lastno župnijsko šolo, v kateri so se predvsem fantje, ki so bili v službi ministrantov, verjetno naučili brati, pisati in nekaj malega latinščine. Čeprav o njej ne priča noben ohranjen dokument, smemo o njenem obstoju sklepati na podlagi izobražencev, ki so izšli iz Guštanja in njegove okolice v srednjem veku. Podobne izobrazbe so bili deležni gotovo tudi otroci premožnejših guštanjskih tržanov, čeprav tudi o kakšni trški šoli v srednjem veku viri za zdaj še molčijo.
K razvoju pismenosti je precej prispevala tudi nova gotska kurzivna pisava, ki je v 13. stoletju omogočala precej lažje zapisovanje besed, in s tem odprla pot tudi drugim jezikom (predvsem nemščini) na javnoupravno področje. Predvsem v mestih in trgih je bila zaradi gospodarskega vzpona meščanstva vedno večja potreba po ljudeh, ki so znali brati, pisati in računati. Otroci obrtnikov so to svojo pismenost nadgradili s praktičnim večletnim vajeništvom, med katerim so se naučili obrti. Vsak obrtnik je moral najprej svoj izdelek narediti in ga nato tudi uspešno prodati, da je z zasluženim izkupičkom lahko poravnaval svoje davčne obveznosti do zemljiškega gospoda ter države in da je preživel svojo družino. Ženske so bile v tem obdobju na dosti slabšem kot moški. Redke so imele priložnost pridobiti kakšno izobrazbo, če pa že, je bilo to v samostanih ali pa so bile bogato omožene, oboje pa plemiškega rodu. O izobraženosti žensk leta 1531 priča življenjska pot Marjete Guštanjske, ki je bila priorica dominikanskega samostana v Studenicah, vodila duhovno življenje v samostanu in upravljala tudi z vsem njegovim premoženjem. Tudi plemkinja Doroteja Hebenstreit iz leta 1535 je kot vdova upravljala s svojim premoženjem ter lastnoročno pisala in izdajala kupoprodajne listine.
Prve oprijemljive zapise o guštanjskem šolstvu pa najdemo šele leta 1700, ko je takratni guštanjski župnik Gašper Pilat ob ustanovitvi beneficija v cerkvi sv. Egidija naročil novemu guštanjskemu beneficiatu, naj poučuje tri revne otroke v latinščini. Iz tega lahko razberemo, da so otroci premožnejših staršev vendarle imeli neko izobrazbo, da so lahko nadaljevali obrtniške poklice svojih staršev. Revni pa so bili, kakor je ugotavljal tudi Pilat, prepuščeni samim sebi, povsem brez izobrazbe in zato še kako potrebni tovrstne pomoči. Ker je Gašper Pilat tudi sam bil deležen velike pomoči dobrotnikov, je, potem ko je bil guštanjski župnik, sledil temu zgledu in tudi sam postal dobrotnik ter mnogim revnim otrokom omogočil dostop do osnovne izobrazbe in pismenosti. To svoje navodilo guštanjskemu beneficiatu je ob svoji smrti leta 1706 še razširil z ustanovo za stalno učiteljsko mesto v trgu Guštanj, pri čemer je učitelj moral brezplačno poučevati 12 revnih otrok. S svojo štipendijsko ustanovo pa je omogočil velikemu številu dijakov študij na jezuitskem kolegiju v Celovcu. Izmed teh, ki so bili deležni Pilatove štipendije, omenimo Ludvika Viternika, Franca Sušnika, Ožbeja Lodranta in Marka Natlačna. Ni pa bil Gašper Pilat edini dobrotnik guštanjskih dijakov in študentov.
Na novo je odkrito ime Luke Macigoja, domačina, ki je bil nazadnje župnik v Kapfenbergu in ki je v svoji oporoki leta 1771 ustanovil štipendijski sklad za enega revnega študenta iz Macigojeve družne, če pa v njej ne bi bilo sposobnega za študij, pa iz guštanjske župnije. Tudi za njegovo štipendijo je značilno, da tako kot Pilatova ni pogojevala prejema štipendije z odločitvijo za duhovniški poklic. Področje štipendijskih ustanov je še precej neraziskano in zaradi velikega obsega težko obvladljivo. Ob sistematičnih raziskavah lahko pričakujemo razkritje še večjega števila posameznikov in posameznic, ki so svoje gmotno premoženje po smrti namenili za štipendijske sklade, s katerimi so velikemu številu revnih otrok omogočili višjo izobrazbo in jim s tem zagotovili boljše možnosti za poklicno delovanje.
