Ko so leta 1918 del slovenskega ozemlja zasedli Italijani, so se najprej lotili spreminjanja krajevnih imen. Večinoma ni bilo težav, bili pa so tudi primeri, ko obstoječega imena niso znali prevesti. Zataknilo se jim je tudi pri brkinski vasi Ostrožno Brdo. Preimenovanja tako sprva ni bilo, so pa v znak nove oblasti v naselju nastanili vojaško posadko. Odnosi med vojaki in vaščano so bili vseskozi napeti, po letu dni pa so Ostrožani, oboroženi s kamenjem in koli, Italijane preprosto nagnali.
Naselje je potem postalo »Monteforte del Timavo« ali »Utrjen vrh nad reko Reko«. Bolje ne bi mogli zadeti! Vas je bila namreč med zadnjo vojno krepko na strani slovenskega odporniškega gibanja. Domačin Karlo Maslo je bil poveljnik več partizanskih enot, med drugim tudi Kosovelove brigade. Italijanom je bil trn v peti in so za njegovo glavo ponujali 50 tisoč lir nagrade. Po osvoboditvi je bil proglašen za narodnega heroja. Ostrožani pa so bili tudi varuhi partizanske bolnice Zalesje v gozdnati grapi potoka Suhorice. Bila je osnovana po italijanski kapitulaciji, novembra leta 1943, in je najprej delovala kar pod šotori v dolini potoka Padež na drugi strani Kozjan, spomladi naslednje leto pa so jo preselili pod Ostrožno Brdo. V več barakah je imela prostora za 22 ranjencev, za huje ranjene tudi poseben bunker z operacijsko mizo. Vhod vanj je bil tako ozek, da so nosila skozi kar potisnili. Vodil jo je dr. Mogamed Gadžijev s partizanskim imenom Mišo. Po rodu je bil Dagestanec, rojen v kraju Bujnaksk blizu pristanišča Mahačkala ob zahodni obali Kaspijskega morja. Kot pripadnika sovjetske Rdeče armade so ga Nemci leta 1942 zajeli in vključili v ruske kvislinške enote. Na poti v Italijo je v Senožečah januarja 1944 skupaj s prijateljem pobegnil in pritaval na partizansko Ostrožno Brdo. Sprejet je bil z velikim veseljem, v novi bolnišnici pa je moral začeti skoraj iz nič. Njegov prvi kirurški poseg je bil več kot improviziran Ranjenca Antona Jenka iz brkinskih Čelij, ki mu je dumdumka razmesarila nogo, so uspavali kar s kuhinjskim sitom, v katerega so natlačili vate in polili z etrom. Za operacijsko mizo so uporabili dva zaboja, za svetlobo je služila karbidovka iz rudnika Vremski Britof, kot kirurški instrument pa sadjarska žaga. Ob operaciji sta se oba bolničarja onesvestila, tako da so morali priskočiti na pomoč sami ranjenci. Da ne bi bilo omedlevic še več, so gledali proč. Do zdravil in boljše opreme so potem pomagali okoliški civilni zdravniki, med njimi celo Italijani, kot sta bila npr. dr. Rizzo iz Divače in De Feconda iz Ilirske Bistrice.
Improvizirati pa je moralo tudi drugo bolnišnično osebje. Treba je bilo zagotavljati prehrano in kuhinjo za 60 do 70 oseb. Intendant Jože Petkovšek z Vrhnike in kuharica Malka Krebelj z Ostrožnega Brda sta bila prava čarovnika. Vsak dan je z vasi prihajal svež kruh. Za ranjence, ki so izgubili veliko krvi, je bil na razpolago celo teran. Posteljnino in obveze so pomagala prati vaška dekleta. Vsi skupaj so skrbno pazili na konspiracijo. Barake so bile prekrite z listjem in mahom, vse stopinje so zamaskirali. Pozimi so zakrivali sledi tako da so nanje sejali sneg skozi rešeto. Dim iz kuhinje in peči je bil napeljan pod zemljo in je prihajal na prosto 500 metrov proč skozi več odprtin. Da bi ga bilo čim manj, so kurili le suha drva brez lubja. Kljub temu so Nemci novembra leta 1944 lokacijo bolnice le našli. Menda so kljub partizanski previdnosti z vasi Tatre v gozdu opazili dim, za njeno lego pa naj bi povedal tudi eden od bivših ranjencev. Seveda le približno, ker so mu pri prihodu in odhodu zavezali oči. Na srečo je osebje bolnišnice za nameravano hajko pravočasno zvedelo in spravilo ranjence na varno. Nemci so tako uspeli najti in požgati le kuhinjo, pri tem pa so ubili tudi enega od borcev, ki je prezgodaj zapustil skrivališče. Ker brez baze bolnišnica ni mogla več delovati, so jo januarja naslednje leto razpustili in priključili partizanski bolnici Snežnik. V Zalesju se je skupno zdravilo 207 borcev in drugih bolnikov. Za zdravje se jim ni bilo treba bati. Dr. Gad-žijevu je v vsem času umrlo le pet pacientov.
Lesena bivališča v Ostroškem borštu, v katerih se je ustvarjal del slovenske zgodovine, so že zdavnaj izginila. Bolnišnici sovjetskega zdravnika dr. Miše v spomin stoji danes le kamnit spomenik, postavljen v soseščini zdavnaj požgane kuhinje. Po gozdu raztresene temelje bolnišničnih objektov označujejo samo simbolični tlorisi iz napete žice. Nekje iz zemlje še štrlita dva zložena ploščata kamna, ki sta morda označevala partizanski grob, na drugem koncu zopet prepoznavamo sledove bolnišničnega bunkerja. Vse vmes in vsenaokrog se še naprej širijo prostrani gozdovi, partizanske zgodbe pa že prekriva zelena mrakoba.
Nekaj materialnih spominov na bolnico pa je vendarle ostalo. Ostrožani jih imajo razstavljene v nekdanji vaški šoli. Ohranjeni sta še zdravnikova bluza in delovna halja intendanta Branka. Prav tako usnjen plašč in torbica bolnišničnega komisarja Stanka Vatovca z Mislič. Od lekarne je ostalo nekaj preprostih zdravil, od zdravniškega pribora varnostne sponke, injekcijske igle in leseno kladivce za preizkušanje refleksov. Častno mesto ima karbidovka, ki so jo uporabili ob prvem kirurškem posegu. Britev in brivski čopič so si ranjenci med seboj izposojali. Vsebina starih konzerv je že pozabljena. Trebušasta pletenka je nekoč služila za teran. Jedilni pribor, ki so ga imeli na razpolago, je bil več kot soliden. Le kje ga je kuharica vse nabrala? Šivalni stroj Zetina, ki so ga v bolnišnici uporabljali, je bil v tistem času eden najsodobnejših. Izdelali so ga v Brnu na Češkem, tovarna pa deluje še danes.
