Gostja 56. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bila Aljoša Križ.
Aljoša Križ je slikarka, keramičarka, lutkarica in pravljičarka. Živi s svojo hčerko Zalo v lepem podstrešnem stanovanju v Izoli, ob morju blizu sprehajalne poti, ki vodi k svetilniku. Vozi velik bel avto in tudi sicer je vedno v gibanju.
Izhaja iz vsejugoslovanskega prostora z zamejskimi prilitki krvi. Njen oče je bil Slovenec z Goriškega konca, mama pa prihaja iz hrvaškosrbske družine. Mamin oče je bil Romun in je šele nato postal Srb. Aljošina starša sta delala in študirala v Sarajevu, kjer sta se spoznala in poročila. Kasneje sta živela v Zagrebu in se nato ustalila v Izoli. Aljoša je v svoji družini skozi vsakdan dihala pestrost teh prostorov in to je prav gotovo izoblikovalo njen osnovni značaj in vplivalo na opredelitev za način življenja, ki ga danes živi. V njeni družini ni bilo umetnikov, bili so le ljubitelji umetnosti. Izjema je bil le njen romunski dedek, ki je bil glasbenik. Igral je violino in flavto. Z glasbo je kot generacijsko izbrani predstavnik v obrednih praznovanjih klical in zbujal ženske iz transa. Drugače pa je godel in pil in živel življenje umetnika.
Aljoša je zaposlena v galeriji Alga kot galeristka in organizatorka, ukvarja pa se še s tisoč drugimi stvarmi. Decembra leta 2011 je v Izoli potekal Prvi primorski pravljični festival, ki ga je v celoti pripravila sama, s sodelovanjem Mestne knjižnice Izola, Javnega sklada za kulturne dejavnosti občine Izola in Skupnosti Italijanov občine Izola. Festival je otroke in odrasle razveseljeval v dnevih pred praznikom svetega Miklavža, potekal je na različnih lokacijah, spremljale pa so ga razstave lutk in otroških ilustracij ter predavanja o pomenu pripovedovanja. Nastopajoči, doma iz Izole, Kopra, Pirana, Nove vasi in iz notranjosti Slovenije so pravljice pripovedovali v slovenskem in v italijanskem jeziku, za obiskovalce vseh tu živečih narodnosti. Festival so redno spremljali mediji, snemalec z RTV Koper – Capodistria je posnel in pripravil tudi DVD, na katerem si lahko ogledate in prisluhnete vsem pravljičarjem med pripovedovanjem.
Aljoša je tudi slikarka. S slikarstvom je imela nekaj stikov že v svoji mladosti. Ogledala si je številne razstave v raznih galerijah. Prostori, kjer je živela, so bili poslikani. Potem pa se ji je v zrelih letih slikarstvo kar zgodilo. Ni mogla zanositi, pa se je odločila, da bo pač nekaj drugega zapolnilo njen čas. Vpisala se je na slikarske tečaje na Likovno akademijo. Kasneje je s pomočjo prijateljice in mentorice Ingrid Knez pripravila svojo prvo razstavo, sledila pa so še druge skupinske in samostojne razstave. Slikanja se do danes ni naveličala.
S pomočjo svoje najboljše prijateljice Ingrid Fikfak se je srečala tudi s keramiko in spoznala osnove keramičarstva. Pritegnila jo je predvsem figura.
Ukvarja se tudi z lutkami, ki jo spremljajo skozi vse življenje. Kot otrok si jih je sama delala. Lutke oživlja v krajših lutkovnih predstavah za otroke v vrtcih in šolah. Z njimi pa je nastopala tudi v Varstveno delovnem centru, za ljudi s posebnimi potrebami.
Tudi pravljice ima rada. Otrokom na vseh rojstnih dnevih in zabavah pripoveduje pravljice. Prav tako jih je pripovedovala svoji hčerki Zali, s katero sta tudi veliko na glas brali. Pripoveduje pa tudi v knjižnicah, vrtcih in na festivalih.
Dejavna je v Društvu Deteljica, kjer pomagajo neplodnim parom preko posvojitve dobiti otroka. Aljoša pomaga, kolikor ji čas in oddaljenost od sedeža društva dopušča. O temi posvojitve je govorila v vrtcu in v šoli.
Kadar ima čas, se rada umakne v naravo. V naravi se vedno umiri in si nabere novih moči, dobre volje in idej za vsakdan. Aljoša pravi, da smo ljudje le sodelavci narave. Delo in ustvarjanje pa se ji zdita ključ do samospoštovanja, do zadovoljstva nad seboj in do občutka, da zares živimo. Pravi, da je delo ena najlepših stvari, ki je dana človeku. Le pretežko ne sme biti in zanj moraš imeti zadosti časa. Prinese smeh in dobro voljo!
Pripravila Špela Pahor
Izhaja iz vsejugoslovanskega prostora z zamejskimi prilitki krvi. Njen oče je bil Slovenec z Goriškega konca, mama pa prihaja iz hrvaškosrbske družine. Mamin oče je bil Romun in je šele nato postal Srb. Aljošina starša sta delala in študirala v Sarajevu, kjer sta se spoznala in poročila. Kasneje sta živela v Zagrebu in se nato ustalila v Izoli. Aljoša je v svoji družini skozi vsakdan dihala pestrost teh prostorov in to je prav gotovo izoblikovalo njen osnovni značaj in vplivalo na opredelitev za način življenja, ki ga danes živi. V njeni družini ni bilo umetnikov, bili so le ljubitelji umetnosti. Izjema je bil le njen romunski dedek, ki je bil glasbenik. Igral je violino in flavto. Z glasbo je kot generacijsko izbrani predstavnik v obrednih praznovanjih klical in zbujal ženske iz transa. Drugače pa je godel in pil in živel življenje umetnika.
Aljoša je zaposlena v galeriji Alga kot galeristka in organizatorka, ukvarja pa se še s tisoč drugimi stvarmi. Decembra leta 2011 je v Izoli potekal Prvi primorski pravljični festival, ki ga je v celoti pripravila sama, s sodelovanjem Mestne knjižnice Izola, Javnega sklada za kulturne dejavnosti občine Izola in Skupnosti Italijanov občine Izola. Festival je otroke in odrasle razveseljeval v dnevih pred praznikom svetega Miklavža, potekal je na različnih lokacijah, spremljale pa so ga razstave lutk in otroških ilustracij ter predavanja o pomenu pripovedovanja. Nastopajoči, doma iz Izole, Kopra, Pirana, Nove vasi in iz notranjosti Slovenije so pravljice pripovedovali v slovenskem in v italijanskem jeziku, za obiskovalce vseh tu živečih narodnosti. Festival so redno spremljali mediji, snemalec z RTV Koper – Capodistria je posnel in pripravil tudi DVD, na katerem si lahko ogledate in prisluhnete vsem pravljičarjem med pripovedovanjem.
Aljoša je tudi slikarka. S slikarstvom je imela nekaj stikov že v svoji mladosti. Ogledala si je številne razstave v raznih galerijah. Prostori, kjer je živela, so bili poslikani. Potem pa se ji je v zrelih letih slikarstvo kar zgodilo. Ni mogla zanositi, pa se je odločila, da bo pač nekaj drugega zapolnilo njen čas. Vpisala se je na slikarske tečaje na Likovno akademijo. Kasneje je s pomočjo prijateljice in mentorice Ingrid Knez pripravila svojo prvo razstavo, sledila pa so še druge skupinske in samostojne razstave. Slikanja se do danes ni naveličala.
S pomočjo svoje najboljše prijateljice Ingrid Fikfak se je srečala tudi s keramiko in spoznala osnove keramičarstva. Pritegnila jo je predvsem figura.
Ukvarja se tudi z lutkami, ki jo spremljajo skozi vse življenje. Kot otrok si jih je sama delala. Lutke oživlja v krajših lutkovnih predstavah za otroke v vrtcih in šolah. Z njimi pa je nastopala tudi v Varstveno delovnem centru, za ljudi s posebnimi potrebami.
Tudi pravljice ima rada. Otrokom na vseh rojstnih dnevih in zabavah pripoveduje pravljice. Prav tako jih je pripovedovala svoji hčerki Zali, s katero sta tudi veliko na glas brali. Pripoveduje pa tudi v knjižnicah, vrtcih in na festivalih.
Dejavna je v Društvu Deteljica, kjer pomagajo neplodnim parom preko posvojitve dobiti otroka. Aljoša pomaga, kolikor ji čas in oddaljenost od sedeža društva dopušča. O temi posvojitve je govorila v vrtcu in v šoli.
Kadar ima čas, se rada umakne v naravo. V naravi se vedno umiri in si nabere novih moči, dobre volje in idej za vsakdan. Aljoša pravi, da smo ljudje le sodelavci narave. Delo in ustvarjanje pa se ji zdita ključ do samospoštovanja, do zadovoljstva nad seboj in do občutka, da zares živimo. Pravi, da je delo ena najlepših stvari, ki je dana človeku. Le pretežko ne sme biti in zanj moraš imeti zadosti časa. Prinese smeh in dobro voljo!
Pripravila Špela Pahor
