Gost 92. večernega klepeta z »Zanimivimi Izolani« je bil Boris Čuk.
Boris Čuk, izolska rokometna legenda
V vročini junijskega večera je Mestna knjižnica Izola gostila že 93. večerni klepet z »Zanimivimi Izolani«. Ker Izola slovi kot športno mesto, je bil temu primerno obarvan tudi tokratni večerni klepet. V čitalnici knjižnice se je z Natašo Benčič pogovarjal trener številnih generacij mladih, posvečenim rokometu, športni komentator na Radiu Koper, legenda izolskega rokometa – Boris Čuk.
Boris Čuk je pred kratkim praznoval svojo okroglo obletnico, 70 let, v rokometni dvorani, ki je svojo 30-letnico obstoja obeležila skoraj istočasno kot »oče« številnih generacij deklet, ki jih je treniral. V tej dvorani, je preživel večino svoje rokometne kariere, tako igralske kot trenerske in pustil neizbrisne sledi na mnogih generacijah mladih rokometašic.
Da je pustil pečat na mnoge se je videlo prav na tej obletnici, saj se mu je prišlo poklonit čez 200 ljudi, praktično vsi, s katerimi je sodeloval na svoji zavidljivi športni poti. Še vedno, pravi, kadar sreča nekdanje varovanke, mu vedno povedo kako pomembno vlogo je imel pri njihovem osebnem razvoju. To je zanj tista prava potrditev dobrega dela, dokaz sledi, ki jih je pustil, mnogo več, kot recimo njegova kariera trenerja slovenskih ženskih rokometnih reprezentanc, po kateri ga poznajo širom države.
Seveda, pa taki uspehi ne pridejo sami od sebe, ne padejo z neba. Do statusa legende ni pot nikoli premočrtna, ampak prehojena v znoju z vzponi in padci. Vendarle, te poraz naredi močnejšega oziroma »treba se je naučiti prenesti poraz«, ker samo iz poraza lahko pridemo še močnejši.
Boris je pravzaprav eden izmed ustanovnih očetov izolskega rokometa, čeprav se je v ta šport zaljubil bolj kot ne po naključju. V mladosti zagrizen tabornik, se je z rokometom prvič srečal prav pri svojem taborniškem vodu. Vsi člani voda so igrali rokomet in ker so bili kot po naključju tudi sošolci, so kontinuiteto rokometnega udejstvovanja ohranjali tudi izven taborniškega okvirja, na mestnih igriščih.
V takratnih časih niso imeli trenerja, tako so se rokometne veščine učili od starejših igralcev, v najboljšem primeru jih je vodil učitelj športne vzgoje. Do resnega razvoja rokometa je prišlo, ko so se zavedli potrebe po mladem kadru in se odločili namensko izobraziti bodoče trenerje. Sam je končal višješolski študij za rokometne trenerje (po izobrazbi je sicer strojni inženir), ostali (Radojkovič K., Zavrtanik U., Čuk D., Benulič L. in Barič T.,) pa prav fakulteto za šport. Kasneje sta tej poti sledila še Komac Igor in Fredi Radojkovič. Prav pod slednjim se je letos Izolska izbrana vrsta uvrstila v 1. rokometno ligo.
Tudi ali celo predvsem zaradi preteklega dela, vloženega ogromnega truda in velike požrtvovalnosti posameznikov zbranih okoli Čuka, se danes v Izoli igra rokomet na najvišji ravni.
Ko pogleda na Izolo danes, ne bi spreminjal dosti saj ima Izola tisto bistveno-dušo. Tisto »nekaj«, kar bi spremenil pa je kot nujno izgradnja kulturnega doma in morda kakšna prosto dostopna športna površina. »Danes je vse ograjeno, povsod same ograje« pravi kar ga neverjetno moti. Kam vodijo vse te ograje pa itak vemo-ograje na meji, ograje v glavi.
Boris ne pozna ograj-prav zato mu je bil uspeh zagotovljen, prav zato je Boris Čuk izolska legenda.
Jan Bednarik, Mestna knjižnica Izola
