Zanimivi Izolani: Mara Šolaja

Dogodek, ki ga že 13 let organizira dotična organizacija je bil tokrat rokometno obarvan, saj ga je obogatila Mara Šolaja, leta 2009 razglašena za najboljšo slovensko vratarko v zgodovini slovenskega rokometa.  Z glasbo je večer obogatil  Mark Feder.

Mara Šolaja je Izolanka, ki je svoje otroštvo in mladost preživela v Izoli, kasneje pa zaradi eksistenčne krize, ki je sedaj že praktično vsakdanji pojav zaradi naših vrlih oblastnikov, odšla »iskat srečo« po svetu. Življenje in šport sta jo, kot vratarko in trenerko, popeljala po različnih klubih. Zadnjih pet let je bila v Dohi, v Katarju, kjer je bila trenerka vratark nacionalne ženske rokometne ekipe.

Nekdanja reprezentantka jugoslovanske članske ekipe, po osamosvojitvi pa slovenske reprezentance, se je v Izolo vrnila po uspešno zaključeni trenerski karieri na bližnjem vzhodu in tokrat, v nasprotju z dosedanjimi kratkotrajnimi vrnitvami, najverjetneje dokončno. Pet let Dohe je hitro minilo kljub neskončno dolgim dnevom, kakor se je sama izrazila, saj v nasprotju z domačim mestom, kjer »samo stopiš skozi vrata in si že na igrišču s prijatelji« , katarska prestolnica tega ne nudi, saj težko srečaš znance, pa čeprav si jih je v teh letih pridobila kar nekaj. V Doho je bila pravzaprav povabljena s strani rokometnega kolega Rolanda Pušnika, ki je prav tako takrat deloval v Katarju in, ki je kljub  večjim uspehom našo državo moral zapustiti iz enakih razlogov kakor ona.

V Dohi je bila trenerka vratark državne mladinske in članske reprezentance in, čeprav smo si ljudje med seboj sila podobni, katarski rokomet še ni povsem primerljiv z evropskim predvsem zaradi življenjskega sloga, sploh zaradi podnebja, čeprav zadnje čase ima ta manjši vpliv zaradi pospešene izgradnje vrhunske infrastrukture. Sicer pa nasploh v Dohi kultura gibanja ni ravno značilna, čeprav so v zadnjih letih začeli na državni ravni spodbujati tudi zdrav življenjski slog, sploh pri ženskah in otrocih saj so bili najbolj podvrženi raznim težavam spričo neozaveščenosti po potrebi gibanja. Sicer so se kulturne razlike poznale tudi na treningih, igralke so namreč na treninge prihajale, ko so lahko in ne redno, prav zaradi različnih prioritet-skrb za družino ima pač prednost pred treningom.

Kljub razlikam je s svojim delom žela uspeh, v tistem okolju so bile pravzaprav najboljše, je pa treba vzeti v zakup, da je šport v tistih področjih šele v razvoju. Največji dokaz njene uspešnosti pa je bil odziv njenih igralk ob končanju njene trenerske kariere, kjer so jo pospremile s solzami v očeh, kar v univerzalnem jeziku pomeni, da je bila mnogo več kot le trenerka. Je pa tudi neke vrste potrdilo, da je ravnala popolnoma prav, ko je sprva v želji po novinarskem poklicu na koncu vendarle opustila študij in se popolnoma posvetila rokometu.

Trenerstvo ni lahek posel, pravi in dodaja, da se je  v svoji karieri največ naučila od otrok, pri vsem tem pa je pomembno, da stvar opravljaš s srcem in iskreno. Ekipni šport je namreč več kot samo šport; predstavlja tudi pristna prijateljstva in občutek pripadnosti. Tudi na drugih področjih življenja se šport kaže kot mnogo več kakor le gibanje, saj se vrednote, ki jih pridobiš v športu, prenesejo tudi drugam.

Sicer pa jo je izredno zmotilo poročanje tujih medijev ob svetovnem nogometnem prvenstvu o izkoriščanju fizičnih delavcev v tej, z nafto bogati, državi, saj kot pravi, podjetja, ki so tako eklatantno kršila pravice, so bila prav ameriška in evropska podjetja.

Kar pa ne preseneča, saj se najhujše kršitve, najbolj podlo izkoriščanje delavcev dogaja prav v tako zelo opevanih zahodnih demokracijah, nosilkah »edinega pravega« sistema-kapitalizma, kjer še vedno vztraja mantra, da je direktorju podjetja v interesu samo kako bo delavcu izboljšal pogoje. Čeprav je merilo uspeha dobiček. Malce kontradiktorno, kajneda? Najhuje pa je, da smo še sami ujeti v kolesje izkoriščanja, čeprav izkoriščani, tudi mi v duhu vseprisotnega potrošništva izkoriščamo cenejšo delovno silo.

Nostalgijo po domačem kraju je blažila z druženji s Slovenci in s pripadniki drugih narodov nekdanje skupne države, pravzaprav je imela srečo glede tega, saj so bili sosedje Izolani, tako, da je imela delček Izole tudi v Katarju.

Odkar je odšla iz Izole po svetu, se ji je tudi pogled na domači kraj precej spremenil, kar je nasploh značilno ob spoznavanju drugih kultur, ki te dodatno obogatijo in ti drastično spremenijo pogled na svet. Na žalost se majhnost domačega kraja še prevečkrat rezultira kot majhnost v mišljenju, to je občutku, da je domači kraj tudi center sveta.

Žal, bo tega vedno več, saj politika namesto, da bi spodbujala trk kultur, željo po spoznanju in razumevanju drugačnosti, spodbuja le sovražni govor, spodbuja umetne delitve med različnim skupinami, ker ji je pač to v trenutnem interesu, saj se tako ljudje namesto z resnimi problemi ukvarjajo z ljudmi, ki bežijo pred grozotami vojne in jih dojemajo kot najhujšo grožnjo, begunce imenujejo migranti, brez zavedanja kako beden retorični spin je to.

Ko bi le tudi v politiki vladale vrednote športa in ne vrednote kapitala, ko bi le ljudje sprevideli, da različnost bogati in ne ogroža. Potem bi morda končno dognali, da ni njihovih in naših, da ni prvorazrednih in drugorazrednih, morda bi končno spoznali, da si človek zasluži spoštovanje samo zato, ker je človek.

Jan Bednarik, Mestna knjižnica Izola