Marca 1921 so v Splitu ustanovili Organizacijo jugoslovanskih nacionalistov (Orjuna), ki se je sprva imenovala Jugoslovanska napredna narodna mladina (JNNO). V ime Orjuna se je preimenovala s statutom 1. novembra 1922. Organizacija je nastala z namenom obrambe pred italijanskim iredentizmom, ki je ogrožal jugoslovanske kraje, v katerih so živeli Italijani. Prvi predsednik Orjune je postal Marko Nani, tajnik Edi Bulat, blagajnik pa Dinko Margetić. Čeprav uradno neodvisna od kakršnihkoli interesov, je bila Orjuna že od začetka udarniška sila unitaristične Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), po konfliktu med Davidovićevo in Pribićevićevo skupino ter ločitvijo Pribićevića od JDS pa Pribićevićeve Samostojne demokratske stranke (SDS). V zagovarjanju unitarizma in centralizma ter z idejo zatiranja delavskega gibanja je kmalu postala teroristična organizacija.
Leta 1922 je Orjuna začela s svojim delovanjem tudi na Slovenskem. Kljub velikemu nestrinjanju njenih političnih nasprotnikov in lokalne oblasti je bila ljubljanska organizacija ustanovljena aprila tega leta. Delovanje slovenske Orjune je bilo osredotočeno okrog nasprotovanja katolicizmu, komunizmu in nemški manjšini. Vanjo so se v večji meri vključevali slovenski primorski emigranti. Marko (Ferdo) Kranjec, ki je bil prav tako primorski emigrant, je postal vodja slovenske organizacije. Čeprav se je na slovenska tla razširila kasneje kot v ostale dele države, se je kmalu zelo okrepila in imela do srede leta 1924 svoje podružnice že v več kot šestdesetih slovenskih krajih. Po uniformah in paravojaškem videzu so bili orjunaši podobni italijanskim fašistom.
Večji incident slovenskih orjunašev se je zgodil v Trbovljah 1. junija 1924. Za ta dan je Orjuna napovedala slovesno razvitje prapora. Pokrajinski komite KPJ v Ljubljani je odločil, da se bodo orjunašem zoperstavili z orožjem. V ta namen so kot pripravo na skorajšnje občinske volitve 8. junija 1924 za 1. junij v Trbovljah sklicali shod legalne Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (NDSJ). Dopoldne 1. junija se je na trboveljski železniški postaji zbralo okoli osemsto oboroženih pripadnikov Orjune, ki so ob spremljavi godbe odkorakali proti središču. Na poti so jim pripadniki Proletarskih akcijskih čet (PAČ), ilegalne komunistične vojaške organizacije, ki je nastala z glavno nalogo varovati sedeže delavskih organizacij pred napadi orjunašev, pripravili zasedo, kar je vodilo v oborožen spopad med obema skupinama. Po incidentu so oblasti najprej ukrepale proti komunistom in aretirale skoraj celotno partijsko vodstvo ter mnoge aktiviste. Sodni proces proti komunistom, osumljenim udeležbe v spopadu, je potekal v Celju med 25. in 27. novembrom 1924, na katerem so jih osem obsodili.
Posnetki iz zbirke Iva Kvaca prikazujejo zborovanje orjunašev v Celju najverjetneje februarja 1924. Tam je 2. februarja potekala 2. redna skupščina oblastnega odbora Orjune za Slovenijo. Glavni sprejem se je vršil na celjski železniški postaji na dan kongresa, ko so z jutranjim vlakom prispeli zlasti orjunaši iz Ljubljane ter z Rakeka – mnogi drugi so namreč prispeli že dan prej. Sprevod je nato ob spremljavi železničarske godbe ter številnih Celjanov krenil proti Narodnemu domu, kjer je oblastni predsednik Ferdo Kranjec okrog devete ure otvoril 2. redno skupščino.
Orjuna je bila na območju ljubljanske oblasti razpuščena junija 1926, v jugoslovanskem merilu pa z razglasitvijo diktature kralja Aleksandra 6. januarja 1929.