Znanost je bila v prvi polovici 20. stoletja moški svet, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v razvitem svetu. Kljub porastu študentk v absolutnem številu in v relativnem obsegu so bile možnosti žensk za njihovo akademsko kariero majhne, skoraj nične. V obdobju od ustanovitve ljubljanske univerze do druge svetovne vojne so na ljubljanski univerzi le redke postale asistentke in lektorice, torej so dobile najnižjo akademsko zaposlitev, pri kateri so večinoma vztrajale v upanju, da bodo dobile priložnost za napredovanje. Na ljubljanski univerzi so to bile Alma Sodnik, Ljudmila Dolar Mantuani in Marta Blinc, ki so bile habilitirane v naziv (privatni) docent, torej so pridobile venia legendi na Alma mater Labacensis.1
Slovenske znanstvenice, ki so se uveljavile v prvi polovici dvajsetega stoletja, so prihajale iz sorazmerno dobro situiranih meščanskih družin, ki so dajale poudarek izobraževanju in so podpirale kulturno udejstvovanje svojih potomcev. Torej iz družin, ki so bile pripravljene in so lahko svojim potomcem omogočile izobraževanje.2 Brez podpore družine je bila akademska kariera že za moške izjemen izziv, za ženske, ki so se morale boriti še s predsodki, zaradi česar je bilo njihovo napredovanje
praviloma počasnejše, pa še toliko bolj.3 Nasploh je veljalo, da so se za akademsko kariero odločili najboljši študenti, ki so imeli močno podporo profesorjev in zagotovljeno vsaj osnovno materialno varnost.4 Na redno in dokaj varno zaposlitev so namreč kandidati čakali več let, ob tem pa so morali redno predavati in raziskovati. Za uresničitev mladostnega sna o akademski karieri so predstavljene slovenske znanstvenice plačale precejšnjo ceno, saj so se spopadale s predsodki, negativnimi komentarji,5 prav tako pa se so morale v celoti posvetiti raziskovanju in so lahko o družini pričele razmišljati šele po pridobitvi habilitacije in zaposlitve na ljubljanski univerzi.6
Ženske so morale dokazovati, da lahko združijo dvojno poslanstvo: go- spodinjstvo in akademsko kariero. Če je bilo prizadevanje za akademsko kariero ob primerni oskrbi moža še v skladu z družbenimi pogledi, pa sta bila vzgoja lastnih otrok in prizadevanje za akademsko kariero nezdružljiva, kot dve ločeni vlogi, ki ju ni mogoče uskladiti. Odločitev ženske za družino je v času pred drugo svetovno vojno, pa seveda še kakšno desetletje po njej, dejansko pomenila opustitev akademskega sna.7
Max Weber je novembra 1917 v svojem znamenitem govoru Znanost kot poklic zatrdil, da mora mlade znanstvenike gnati močna strast, neizmerno veselje do znanosti, saj morajo v finančno zahtevnih razmerah več let raziskovati in potrpežljivo čakati na priložnost za habilitacijo in pozneje na zaposlitev. Zaradi tega so iz te konkurenčne tekme izpadli mladi, ki niso bili sposobni več let raziskovati in opravljati brezplačnega ali slabo plačanega dela na univerzi ali inštitutih, sočasno pa se še aktivno udeleževati javnega življenja. Poleg tega je neurejen položaj mladim znanstvenikom močno okrnil njihove možnosti za poroko in za družinsko življenje.8 Če so bile možnosti moških doktorjev v znanosti skromne, so bile za ženske zgolj teoretične.9
Med področji, kjer so se ženske lažje akademsko uveljavile, je na začetku 1. stoletja vključno s Slovenijo, treba omeniti področje kemije.10 Kemičarke so nadpovprečno zastopane v skupini doktoric znanosti, promoviranih na Univerzi v Ljubljani od ustanovitve do konca druge svetovne vojne.11 Večina kemičark, promoviranih na podlagi zagovora doktorske disertacije na Filozofski fakultete Univerze v Ljubljani, torej opravljene raziskave, je ostala tudi po doktoratu vključena v raziskovalno delo kemičnega inštituta12, ki je delovalo v okviru Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Med njimi velja posebej izpostaviti Ano Mayer Kansky, Marto Blinc in Marijo Perpar.13
1 Oset, 2015č, 196–200.
2 Cindrič, 2009, 249–257.
3 Oset, 2015č, 196–200.
4 ARS, AS 1931, serija II, št. 26, 50191–50196.
5 AMSU, VII-78, Dr. Mantuani-Dolar Ljudmila, Akademski kljub montanistov v Ljubljani (19. 5. 1937).
6 AMSU, Rektorat IV, mapa 10/149, ovoj Fil. fak., št. 2977.
7 Oset, 2015č, 196.
8 Weber, 2002, 474–511.
9 Oset, 2015č, 198.
10 Görs, 2006, 169–195.
11 AMSU, Promocijski protokol Univerze v Ljubljani; Kokole, 1966; prim. Anžur in Dekleva, 2013, 41–56.
12 Uradno je inštitut ustanovljen šele 1. aprila 1924, ko je ob začetku proračunskega leta 1924/25 odobrena državna dotacija za delovanje inštituta kot samostojne organizacijske enote. Zupan, 2016, 266.
13 Samec, 2015, 284–285.