Uvod
Zgodovina izobraževanja na območju guštanjske župnije je okvir, v katerega lahko vključimo vse oblike izobraževanja, ki so obstajale v spodnjem delu Mežiške doline do srede 18. stoletja oziroma do šolskih reform Marije Terezije in posledično ustanovljenih trivialnih šol. Pogosto se tovrstne raziskave izvajajo ob velikih obletnicah, ki jih obhajajo šolske ustanove. Dvesto let šolstva na Prevaljah lahko razumemo kot izziv za preverjanje, ali praznovanje sloni na oprijemljivih temeljih, potrjenih v arhivskih virih. Da je prevaljsko praznovanje upravičeno in da ima trdne temelje, je v svojem prispevku v pričujoči knjigi pokazala Margareta Jukič. Leta 1819 so se Prevalje tudi na šolskem področju »osamosvojile« in stopile na novo pot. Kaj pa se je dogajalo prej, bomo poskušali ponazoriti v pričujočem prispevku.
Žal so ohranjeni viri o šolstvu za srednjeveško in novoveško obdobje izrazito omejeni in redki. Za območje Guštanja ne najdemo skozi celoten srednji in novi vek niti ene omembe učitelja. Prve takšne navedbe so šele v prvi polovici 18. stoletja oziroma segajo slabih 300 let v preteklost. Sta pa 18. in še bolj 19. stoletje izjemno bogati z ohranjenim arhivskim gradivom za prevaljski šoli. Kljub temu pa to ne pomeni, da v srednjem veku na tem območju ni potekal izobraževalni proces, le pogledati moramo nanj z nekoliko drugačne perspektive oziroma drugega zornega kota. To je bil tudi čas, ko sta bila Farna vas in trg Guštanj med seboj trdno povezana. V Farni vasi je bil sedež guštanjske župnije, na državnoupravnem področju pa je urad Guštanj s sedežem na guštanjskem gradu in s trgom pod njim s svojim delovanjem pokrival enako ozemlje kot guštanjska župnija do srede 18. stoletja.
Še preden se posvetimo razvoju izobraževalnega sistema, naj poudarimo, da je pri razširjanju pismenosti imela pomembno vlogo tudi pisava. Pisanje je v zgodnjem srednjem veku zahtevalo veliko časa, a je postalo v 13. stoletju z uveljavitvijo nove gotske kurzivne pisave precej enostavnejše, saj so bile črke med seboj povezane, peres ni bilo treba odmikati od pisne podlage in tudi razlike v pritisku nanj so odpadle.
Hitrejše in lažje pisanje je omogočilo širjenje zavesti o vsesplošni uporabi tudi drugih jezikov, ki so do takrat bili v senci latinščine. V listinskem poslovanju se je postopoma uveljavila nemščina, ki je na tem področju izrinjala tradicionalno latinščino, a ji je ni uspelo popolnoma nadomestiti, kar dokazuje veliko vizitacijskih poročil in drugega arhivskega gradiva, vezanega na zgodovino Rimokatoliške cerkve, ki je bilo pisano vse tja do konca 18. stoletja v precejšnji meri še vedno v latinščini.
Na Slovenskem se je ta jezikovni preobrat oziroma zanimanje za zapisovanje slovenskega jezika začel dogajati v osemdesetih in devetdesetih letih 13. stoletja. Slovenski jezik se v nasprotju z nemščino ni uveljavil kot poslovni jezik, kar dokazuje tudi ohranjeno arhivsko gradivo, a je tudi pri njegovi uporabi prihajalo do velikih sprememb. Medtem ko sta se do konca visokega srednjega veka ohranili samo dve zapisani slovenski besedili, Brižinski spomeniki, ki so nastali okrog leta 1000, in iz leta 1227 pozdrav, ki ga je koroški vojvoda Berhard Spanheimski izrekel Ulriku Lichtensteinskemu, »Buge waz primi gralva Venus«, je to število v poznem srednjem veku precej naraslo. Iz 14. stoletja poznamo Celovški oziroma Rateški rokopis, iz 15. stoletja Stiški rokopis in še osem različnih zapisov slovenskega jezika.(1) Na upravnem področju se je iz 17. in 18. stoletja ohranilo kar nekaj priseg v slovenskem jeziku, ki kažejo na uporabo slovenščine v upravnih postopkih. Tovrstne prisege delimo na poklonitvene ali podložniške prisege, prisege raznih uslužbencev in prisege v pravnih postopkih.(2) Na območju Mežiške doline in Podjune je iz zgodnjega novega veka ohranjen tako imenovani Pliberški rokopis, ki ga lahko datiramo v drugo polovico 17. stoletja. V njem je zapisana slovenska prisega pred sodiščem »Ena Slouenska prisega«, ki je pisana v latinici in je sestavljena iz dveh delov. Prvi je napisan na štirih straneh formata A 4 in se nanaša na določila okrog prisege ter na kazni za krivo priseganje. Drugi del, ki sledi na nadaljnjih treh straneh, pa govori, da je treba na vseh mestih govoriti resnico in resnična dejstva o dogodkih in da se ne sme zaradi različnih sogovornikov izkrivljati resnice.(3)
Slovenščina se je z nastopom novega veka vse bolj uveljavljala v upravnem poslovanju, prve slovensko zapisane priimke najdemo v začetku 17. stoletja. Zelo lepi primeri tovrstne uporabe slovenščine se kažejo v ohranjenih matičnih knjigah župnij Libeliče in Prevalje iz prve polovice in sredine 17. stoletja ter bratovščinske knjige, bolje poznane kot Črnjanski rokopis iz leta 1633. To bero slovenskih besedil pa v drugi polovici 18. stoletja lepo zaokrožuje Leški rokopis.
Čeprav so to lepi primeri postopnega večanja vpliva slovenščine v upravnem poslovanju, pa ji vse tja do konca prve svetovne vojne ni uspel preboj na raven nemščini enakovrednega uradovalnega jezika.
_________
1 Peter, Štih: O izobraževanju in šolstvu ter izobražencih in šolnikih v srednjem veku na Slovenskem. Trojarjev zbornik (ur. Danijela Trškan), Ljubljana, 2011, str. 366 (dalje Štih: O izobraževanju); 1227 – narečno pričevanje dogodka, http://reg-kult.si/Rastoca-knjiga/ArtMID/423/ArticleID/195/1227-Ohranjeno- nare%C4%8Dno-pri%C4%8Devanje-dogodka, 18. 2. 2019.
2 Matevž, Košir: Prisege v slovenščini. Arhivi, XV, 1992, str. 6–11.
3 Teodor, Domej: Pliberška prisega iz druge polovice 17. stoletja. Jezik in slovstvo, 19, 1974, št. 6/7, str. 255–257.
