Za mesta v alpskih deželah Avstrije je pomenil velik napredek v organizaciji delovanja Dunajski požarni red iz leta 1557. V obdobju Marije Terezije in Jožefa II. so požare skušali preprečevati z različnimi ukrepi, kot so bili kontrola gradbenih del in gradbenega materiala, pospeševanje dimnikarske službe in službe nočnih čuvajev, vključevanje prebivalstva v požarno obrambo mest, obveznost občin za nakup gasilske opreme in podobno. Leta 1825 je izšel splošen požarni red, ki je veljal za avstrijske dežele. Preveden je bil tudi v slovenščino, in sicer Ognj gasitni nalog ali naredbanje ognj gasiti. Mariborsko okrajno glavarstvo je na podlagi tega reda leta 1852 uredilo varstveno in gasilsko delo na območju Maribora in bližnjih krajev. Poleg gasilskega oddelka in obveščevalne službe je red določal, da se ustanovi tudi prostovoljni reševalni oddelek, sestavljen “iz vestnih, poštenih in moralno neoporečnih mož, ki naj rešujejo ljudi, živino in drugo imetje pogorelcev.” (100 let, 1971, str. 9) Tako so bili podani temelji za organizacijo sodobnega prostovoljnega gasilstva v Mariboru.
Čeprav so državljani habsburške monarhije z ustavo iz leta 1861 dobili pravico do združevanja, je do organiziranega delovanja gasilske službe minilo še nekaj let. Po letu 1861 so naloge in finančne obveznosti v povezavi z gasilstvom z okrajnega glavarstva prešle na mestno občino. Ker se stanje ni izboljšalo, je mestni svet leta 1868 sklenil, da mestna občina ustanovi redno gasilsko organizacijo. Na pobudo Edvarda Janžiča (Eduarda Janschitza) je bilo 16. marca 1871 ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo, imenovano freiwillige Feuerwehr, s sedežem v Mariboru. Namen društva je bil “skladno sodelovati pri požarni nevarnosti, da se zaščitita življenje in lastnina prebivalcev mestne občine, po možnosti pa tudi najbližje okolice.” (Grundgesetz, 1871, str. 3) K društvu je pristopilo 82 članov.
Med ustanovitelji društva so bili večinoma možje iz rodbin, ki so se pod vplivom industrializacije priselile v mesto, večina gasilcev pa je bila bodisi obrtnikov ali trgovcev. Uradni jezik je bila nemščina, veliko Nemcev pa je bilo članov društva tudi po koncu prve svetovne vojne, ko je Avstro-Ogrska razpadla, Slovenija pa je postala del nove države. To se kaže tudi po vpisih v požarno knjigo, ki so bili vse do konca leta 1931 v nemškem jeziku.
Društvo je po vzoru sosednjega Gradca kmalu uvedlo službeni red in pristopilo k leta 1870 ustanovljeni Štajerski deželni gasilski zvezi. Uvedlo je službo požarnega zdravnika, poostrilo pogoje za sprejem v društvo ter poenotilo uniforme.
Po nesoglasjih glede razmerij med društvom in mestno občino je bil 7. marca 1874 podpisan sporazum o sodelovanju, ki je določal, da prevzame poveljstvo ob požarih gasilsko vodstvo v sestavi društveni starešina, mestni inženir, zastopnik mestne policije in zdravnik, nadalje, da gasilsko konferenco po vsakem požaru skliče župan, mestna občina pa daje društvu letno 500 goldinarjev za nabavo, vzdrževanje in prevoz opreme. Društvo se je ob podpori mariborskega okrajnega zastopstva obvezalo, da bo gasilo požare tudi izven mestnega gasilskega območja ter dajalo pobude za ustanavljanje podeželskih gasilskih društev.
V naslednjih letih se je izpopolnila organizacija mariborskega prostovoljnega društva. Osnovan je bil poseben civilni varnostni oddelek, ki je skrbel za red in varnost ob požarih, ter oddelek, ki je imel za nalogo, da odnaša rešene predmete ter podira goreče dele stavb. Izboljšalo se je prav tako obveščanje o požarih, kar je bila naloga požarnega čuvaja in hkrati zvonarja na zvoniku stolne cerkve. Društvo je izboljševalo in izpopolnjevalo tudi gasilsko opremo. Leta 1879 je nabavilo prvo parno brizgalno. Leta 1886 je na podlagi novega gasilskega reda za Štajersko organiziralo reševalni oddelek, čeprav je prvi sanitetni voz ter reševalni voz za prevoz ponesrečencev nabavilo šele leta 1908, leta 1915 pa je dobilo prvi rešilni avtomobil. Leta 1892 je za obveščanje uvedlo telefon, društvo pa se je s Slomškovega trga preselilo v Vivatovo hišo na Koroški cesti 12, kjer ima sedež še danes.
Konec prve svetovne vojne za društvo ni prinesel bistvenih sprememb. Vodil ga je poveljnik Alojz Hey, ki je skupaj z ostalim vodstvom na seji 6. avgusta 1920 sklenil, da društvo ne bo pristopilo k jugoslovanski zvezi, saj bi moralo s tem uvesti slovenski poveljni ter občevalni jezik. Razmere so se spremenile leto zatem, leta 1921, ko so na pobudo načelnika Robausa ter zahtevo policijske oblasti nemško društveno štampiljko nadomestili s slovensko, v slovenščino prevedli društvena pravila, uvedli dvojezične tiskovine in zamenjali nemške napise na gasilskih napravah s slovenskimi. Poveljni jezik je vse do leta 1926 ostala nemščina. Takrat je vodenje društva prevzel Ivan Voller, društvena pravila pa so deloma prilagodili pravilom Jugoslovanske gasilske zveze.
15. julija 1933 je bil izdan zakon o organizaciji jugoslovanskega gasilstva, ki je omogočil ustanovitev osrednje gasilske zveze. Zatem je oblast mariborsko prostovoljno gasilsko društvo razpustila. To se je na novo formiralo na izrednem občnem zboru 11. novembra 1933. Poleg poveljnika društva, ki je postal Anton Benedičič, so prvič izvolili tudi predsednika. To funkcijo je zasedel Anton Jančič. Leta 1935 je bila ustanovljena gasilska župa Maribor – mesto, leta 1937 pa društvena godba na pihala.
Leta 1941 je društvo prevzel okupator, ki ga je preuredil tako, da je dobilo policijsko-vojaški značaj. Iz društva so bili izločeni vsi vidnejši Slovenci, vanj pa se je vrnilo nekaj članov, ki so izstopili leta 1933, ko je društvo postalo slovensko.
Prvi občni zbor društva po osvoboditvi je bil 31. oktobra 1946. Takrat je društvo imelo 56 rednih in 700 podpornih članov. Leta 1947 se je od društva odcepila reševalna postaja, ki je postala samostojna, čeprav je imela svoje prostore v gasilskem domu vse do leta 1964.
Leta 1986 je s preoblikovanjem občine Maribor nastalo šest občinskih gasilskih zvez ter ena mestna zveza. Gasilsko društvo Maribor – mesto, Kamnica in Košaki so postali del gasilske zveze Maribor – Rotovž. 2. marca 1996 je društvo prejelo državno priznanje “Plaketo CZ RS”. Ob 130-letnici obstoja društva 16. marca 2001 je na sedežu društva potekalo slavnostno odprtje prenovljene Muzejske sobe, ki se ga je udeležil tudi tedanji mariborski župan Boris Sovič.