V avstrijskem delu države so leta 1887 po Bismarckovem modelu uvedli obvezno zdravstveno zavarovanje za kritje poškodb delavcev, leto pozneje pa so vanj vključili še druge zdravstvene stroške; dve tretjini dajatev so prispevali delavci, eno pa delodajalci.
V obdobju do leta 1945 so se na slovenskih tleh začeli razvijati javno in osnovno zdravstvo ter zdravstveni zavodi.
Do leta 1954, v času Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), je veljal model socialnega zdravstvenega zavarovanja; delavci in upokojenci so bili skupaj z družinskimi člani vključeni v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki pa ni zajemal delavcev v kmetijstvu, samozaposlenih, obrtnikov in nekaterih drugih ekonomskih skupin.
Socialno zavarovanje je združevalo zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in porodniško zavarovanje. Večino sredstev so prispevali delodajalci in delojemalci, država pa je prispevala nekatera sredstva za vojake in veterane. Socialno zavarovanje so upravljale država ali regionalne ljudske skupščine.
Med letoma 1954 in 1955 je bilo zdravstveno zavarovanje ločeno od pokojninskega, obsegalo pa je delavce, javne uslužbence, obrtnike in samozaposlene, pozneje pa v manjši meri tudi kmetijske delavce, ki so pridobili minimalne pravice zdravstvenega varstva.
Leta 1965 je v Sloveniji delovalo 15 zavodov zdravstvenega zavarovanja.
Polne pravice zdravstvenega zavarovanja so na kmetijske delavce razširili leta 1972 na podlagi referenduma; tako so bile zagotovljene razmere za zdravstveno zavarovanje, ki je obsegalo vse prebivalstvo.
Zdravstveni sistem je bil v SR Sloveniji postopoma preoblikovan; zdravstvene ustanove so bile podržavljene, zasebno zdravstvo je bilo ukinjeno, zdravniki pa so postali državni delavci. Primarne zdravstvene storitve so nudili zdravstveni centri; ti so med drugim vključevali tudi ginekološke, zobozdravstvene ter pediatrične in mladinske zdravstvene storitve. Prišlo je do zatona splošne medicine zaradi poveličevanja ostalih specializacij na primarnem nivoju.
V obdobju od konca druge svetovne vojne pa do sedemdesetih let 20. stoletja se je odvijal pospešen razvoj zdravstvene infrastrukture, ki jo je financirala država in kasneje delno tudi skladi zdravstvenega zavarovanja na okrožnem nivoju.
Ob uvedbi nove zvezne ustave leta 1974 so bili uvedeni regionalni zdravstveni centri, ki so zaobjemali bolnišnice, primarno zdravstvo, lekarne in regionalne ustanove javnega zdravja. Ti naj bi v celoti zagotavljali vse preventivne in kurativne zdravstvene storitve.
V SFRJ je v obdobjih gospodarskih kriz in nestabilnosti prihajalo do skrajno škodljivih finančnih učinkov na ponudnike zdravstvenih storitev. Plače v zdravstvenem sektorju so bile nižje od tistih v ostalih evropskih državah. Prav tako je bilo upravljanje zdravstvenega sistema neučinkovito.
Zdravstveni sistem je v času sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja let zaznamovalo širjenje obsega in dostopa do zdravstvenih storitev, hkrati pa tudi stalni finančni izzivi.
Finančne težave je dodatno stopnjevala neučinkovita in potratna zdravstvena oskrba ter uporaba vprašljivih zdravstvenih pristopov. Do leta 1990 je bil zdravstveni sistem Slovenije na robu propada.
Po letu 1991 se je slovenski zdravstveni sistem soočal z resnimi strukturnimi težavami, s hudimi finančnimi primanjkljaji in posledično nelikvidnostjo.
Leta 1992 se je sprejel Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju; pričela se je prenova slovenskega zdravstvenega sistema.
- Obvezno in prostovoljno zdravstveno zavarovanje
- Ponovna uvedba zasebnih zdravstvenih storitev
- Država je odgovorna za oblikovanje strategije za razvoj javnega zdravja, zagotavljanje sistema javnih zdravstvenih storitev, nadziranje zdravstvenih storitev in zavarovanja, izobraževanja zdravstvenega osebja in izvajanje nalog javnega zdravja.
- Država je prav tako prevzela odgovornost za ustanavljanje in lastništvo zdravstvenih ustanov na sekundarnem in terciarnem nivoju ter odgovornost za financiranje investicij v napredno zdravstveno opremo in zgradbe.
Občine so bile določene kot ustanovitelji in lastniki zdravstvenih ustanov primarnega zdravstva ter kot odgovorne za investicije v primarno zdravstvo in plačevanje prispevkov za posameznike brez prihodkov.
Delodajalci so bili določeni kot odgovorni za zdravje in varnost na delovnem mestu ter financiranje dela prispevkov zdravstvenega zavarovanja zaposlenih ter varstva v primeru poškodb ali poklicnih obolenj.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je bil določen kot odgovoren za nacionalen sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja (vključno z vzpostavitvijo pogodb z izvajalci, lekarnami in dobavitelji medicinskih materialov) in nekatere druge naloge.
Državne zdravstvene institucije in njihovi zaposleni so bili določeni kot odgovorni za izpolnjevanje zdravstvenih načrtov in implementacijo strokovnih ter javno-zdravstvenih direktiv in pa za pogajanje o plačilu zdravstvenih storitev.
Če povzamemo: organizirano zdravstveno varstvo v Sloveniji je zasnovano po načelu univerzalnega zdravstvenega sistema. Javni zdravstveni sistem se pod okriljem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pretežno financira iz obveznih zdravstvenih prispevkov zaposlenih in delodajalcev ter v manjši meri iz državnega proračuna.
Večina izvajalcev zdravstvene dejavnosti v Sloveniji je organizirana v sklopu javnih ustanov, manjši delež pa izvajajo zasebni izvajalci s koncesijo za opravljanje javne službe in čisti zasebni izvajalci. Storitve zasebnih izvajalcev se financirajo samoplačniško.