Botanični vrt je bil ustanovljen v času Ilirskih provinc kot Vrt domovinske flore v okviru visokih šol (Écoles Centrales). Njegov prvi ravnatelj, Franc Hladnik (1773-1844), je bil hkrati predavatelj za naravoslovje in botaniko na omenjeni šoli.
Prvotno je vrt meril 33 arov (919 klafter), imel je letno dotacijo 1000 frankov in sistemizirano mesto vrtnarja s 500 franki letne plače.
Hladniku in njegovemu poznanstvu z avstrijskimi botaniki gre zahvala, da se je po obnovi avstrijske oblasti vrt ohranil. Po letu 1822 so ga povečali za približno 16 arov in ogradili. Hladnik je v vrtu deloval do leta 1834, ko je vodstvo prevzel J. N. Biatzovsky. V njegovem času so vrt zopet povečali.
Od leta 1850 do 1867 je vrt vodil Hladnikov učenec Andrej Fleischmann (1804-1867). Leta 1843 je izšlo njegovo delo “Übersicht der Flora Krains” (Pregled kranjske flore).
Nov razcvet vrta se je začel pod vodstvom Alfonza Paulina (1853–1942) leta 1886. Že čez tri leta (1889) je začel z izdajanjem vsakoletnega seznama semen (Index seminum), ki so ga pošiljali sorodnim ustanovam po svetu.
Od 1901 do 1936 je izhajala Paulinova znamenita herbarijska zbirka Flora exsiccata Carniolica.
Omeniti velja še vrtnarja Franca Juvana, Paulinovega učenca, ki je v vrtu deloval 64 let.
Leta 1920 je vrt prešel pod okrilje leto prej ustanovljene Univerze v Ljubljani, kjer deluje še danes.
Po drugi svetovni vojni, leta 1946, je vrt v času vodstva Jožeta Lazarja, doživel povečanje na 2,35 ha in dobil je prvi rastlinjak. Njegovo delo je nadaljeval Vinko Strgar (1967 –1992).
Zaradi širitve ceste se je površina vrta pozneje zmanjšala na 2 ha. Prišlo je do odločitev o ureditvi novega vrta v okviru Biološkega središča pod Rožnikom, nasproti živalskega vrta, ki žal še vedno ni uresničena. Je pa tam že nasad japonskih češenj in v zimskem času pa v rastlinjaku prezimuje bogat zbirka sredozemskih rastlin.
Z letom 1991 je bil obstoječi vrt zavarovan kot spomenik oblikovane narave in bo tako, tudi kot del naše kulturne dediščine, deloval še naprej.
Hladniku in njegovemu poznanstvu z avstrijskimi botaniki gre zahvala, da se je po obnovi avstrijske oblasti vrt ohranil. Po letu 1822 so ga povečali za približno 16 arov in ogradili. Hladnik je v vrtu deloval do leta 1834, ko je vodstvo prevzel J. N. Biatzovsky. V njegovem času so vrt zopet povečali.
Od leta 1850 do 1867 je vrt vodil Hladnikov učenec Andrej Fleischmann (1804-1867). Leta 1843 je izšlo njegovo delo “Übersicht der Flora Krains” (Pregled kranjske flore).
Nov razcvet vrta se je začel pod vodstvom Alfonza Paulina (1853–1942) leta 1886. Že čez tri leta (1889) je začel z izdajanjem vsakoletnega seznama semen (Index seminum), ki so ga pošiljali sorodnim ustanovam po svetu.
Od 1901 do 1936 je izhajala Paulinova znamenita herbarijska zbirka Flora exsiccata Carniolica.
Omeniti velja še vrtnarja Franca Juvana, Paulinovega učenca, ki je v vrtu deloval 64 let.
Leta 1920 je vrt prešel pod okrilje leto prej ustanovljene Univerze v Ljubljani, kjer deluje še danes.
Po drugi svetovni vojni, leta 1946, je vrt v času vodstva Jožeta Lazarja, doživel povečanje na 2,35 ha in dobil je prvi rastlinjak. Njegovo delo je nadaljeval Vinko Strgar (1967 –1992).
Zaradi širitve ceste se je površina vrta pozneje zmanjšala na 2 ha. Prišlo je do odločitev o ureditvi novega vrta v okviru Biološkega središča pod Rožnikom, nasproti živalskega vrta, ki žal še vedno ni uresničena. Je pa tam že nasad japonskih češenj in v zimskem času pa v rastlinjaku prezimuje bogat zbirka sredozemskih rastlin.
Z letom 1991 je bil obstoječi vrt zavarovan kot spomenik oblikovane narave in bo tako, tudi kot del naše kulturne dediščine, deloval še naprej.