Rudarski dom je bil pred nemško okupacijo rudarsko in kulturno prosvetno središče Sokolov. Godba Premogovnika Velenje je imela svoj prostor v prvem nadstropju Rudarskega doma. Vzdolž telovadišča je bilo za publiko postavljenih nekaj klopi, tj. na v zemljo zabitih kolih položenih desk. V parku, ki je sodil v ožji kompleks, je godba prirejala nedeljske ‘plac-koncerte’. Na repertoarju so bile spevoigre in koračnice slovenskih avtorjev ter melodije čeških operet in koračnic. Za ožjim kompleksom Rudarskega doma, na drugi strani pešpoti kjer je danes pomožno nogometno igrišče, je godba ob večjih prireditvah spremljala telovadne vaje sokolskega telovadnega zbora:
»V spominu mi je ostalo nekaj utrinkov iz zadnjega poletja pred »prihodom slavne nemške vojske«, kot so tedaj nekateri pozdravljali njen prihod. Za božič leta 1940 sem se razveselil najbolj zaželenega darila – harmonike in zraven še velike škatle svinčenih vojakov. Vse to je priskrbela moja teta Micka, ki je bila poročena s takrat že priznanim godbenikom Tonetom Mravljakom, in sicer preko svoje tete, ki je živela v Gradcu. Oče in mati sta z novorojenčkom še živela v Zabukovici, kamor se je oče preseli okrog leta 1935, ko velenjski premogovnik ni obratoval v celoti. Pri teti Micki in njenemu možu Tonetu Mravljaku sem živel od svojega drugega leta dalje. V spominu mi je ostala tudi vinska trgatev, ki so jo vedno pripravljali pred kegljiščem v parku. Tam je bil po navadi arest; tik ob stopnicah, ki so vodile v dvorano, pa je bil postavljen plesni oder, z ‘baldahinom’, okrašenim z grozdjem in papirnatimi, raznobarvnimi lampijončki z električnimi žarnicami. Godba je najprej igrala na svojem koncertnem mestu v parku, potem pa so nekateri godbeniki, ki so sestavljali manjše skupine, zaigrali še za ples. Skoraj vsak drugi godbenik je vlekel meh, pridružili so se jim še fligerhornisti (krilovke) na tubah (basi) in klarinetisti. Meni je bil najbolj všeč boben, ki je imel pripeto še činelo. Bobnar je imel v eni roki ‘šlegl’ za udarjanje v boben, v drugi pa drugo činelo, s katero je tolkel ob tisto, ki je bila pritrjena na boben. Ker je na boben največkrat udarjal stric Tone Mravljak, sem imel privilegij opazovati tik ob njem, tu in tam pa mi je podal jekleno paličico, da sem mu ‘pomagal’ udarjati ob triangel. Tako sem postal najmlajši član Godbe. Telovadne vaje sokolskega telovadnega zbora so se končale z veselico na zabavišču pred kegljiščem, podobno kot vinska trgatev. Ubrano petje se je razlegalo po parku tudi med kolektivnim obiranjem lipovega cvetja. Moj glasbeni ‘pouk’ pa so kmalu prekinili vojaki, ki so jih pripeljali iz Šoštanja. Postrojili so nas na dvorišče, kjer smo jim z novimi zastavicami mahali v pozdrav. Razpoloženje je bilo kar vedro, vendar se sam nisem zavedal, kaj se v resnici dogaja. V dvorani Rudarskega doma je bil pianino, ob večjih praznikih so bili znani gala plesi. Po nekaterih pričevanjih je igrala zasedba, v kateri je igral Mirko Skaza, sin tedanjega županovega tajnika.« [1] Velenjski intelektualci so zasnovali male godalne skupine – zasedbe po vzoru dunajskih malih kavarniških orkestrov, ki so igrali t.i. šramel muzik.[2] Ena tedanjih znanih zasedb je bila skupina, ki sta jo vodila Janko Ulrih in Franc Brodej.
Poleg manjših zasedb plesne glasbe so bili takrat znani harmonikarji na diatoničnih Lubasovih[3] harmonikah, ki so jih spremljali še godbeniki s klarinetom in tubo, pogosto je bilo slišati tudi citre: »Z obiskov pri Zidarjevih v Hrastovcu se mi je v spomin najbolj vtisnil Matija Kovač, sicer tudi bobnar pri Rudarski godbi. V mladosti je veliko igral po »penzionih« v Avstriji in na Bavarskem, zato je znal zaigrati veliko plesnih skladb. Znan je bil tudi Mravljak Avgust, prvi Delčnjakov učitelj; Franc Delčnjak[4] pa je svojega učitelja kmalu prekosil in razvil visoko tehniko igranja z levo roko (basi), ki je pri originalni diatonični harmoniki mejila že na virtuoznost. Tretji harmonikar je bil ljudski godec Lambizer, ki je igral tudi na citre.«[5]
[1] Ustno pričevanje Zvoneta A. Grebenška, 27. 2. 2017.
[2] Komorna zabavna glasba z običajno zasedbo: violina, harmonika in pianino, bobni, velikokrat tudi violončelo. Je nepogrešljiva zvočna pokrajina edinstvene dunajske kavarniške kulture, ki se je razmahnila kmalu po umiku Turkov iz neuspešno obleganega Dunaja leta 1683. Armenier Diodato je namreč že okoli leta 1700 odprl kavarno z vsemi (še danes) bistvenimi prvinami: kozarcem vode ob kavi, mizo za biljard, možnostjo igranja kart ter izbiro mednarodnih in domačih časopisov. To sijajno podobo dunajske kavarne je zvočno oplemenitil Martin Diegand, ko je leta 1788 odprl prvo koncertno kavarno. V njej so muzicirali tudi nekateri največji glasbeniki: Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig Van Beethoven, Johann Strauss mlajši in Johann Lanner. http://www.austria.info/si/dejavnosti/tako-tekne-avstrija/oddih-od-vsakdanjika
[3] Franc Lubas je leta 1888 v Dravogradu odprl podjetje za izdelavo harmonik in se, zahvaljujoč svoji glasbeni izobrazbi, kmalu uveljavil. Pozneje je svojo dejavnost prenesel v Slovenj Gradec, po prvi svetovni vojni pa v Celovec, kjer je ustanovil tovarno za izdelavo harmonik; Harmonika-und Accordeon-Fabrik Fr.Lubas&Sohn. V Dravogradu in pozneje v Slovenj Gradcu je Lubas izdeloval tako diatonične kot kromatične harmonike, od preprostih do zahtevnih, dvovrstne, trivrstne z dodatnim gumbom na zgornjo vrstico, štiri- in tudi petvrstne, običajno z dvojno uglasitvijo. Med diatoničnimi harmonikami so vsaj tri, ki jih je poimenoval »specialni kranjski model«. https://sl.wikipedia.org/wiki/Harmonike_Lubas_%26_Sohn
[4] Virtuoz na harmoniki Franc Delčnjak je diatonično harmoniko začel igrati pri 14 letih kot samouk. L. 1965 je ustanovil Trio Franca Delčnjaka. Posnel je štiri avtorske skladbe, preostale so posneli po njegovi smrti. V Škalah priredijo vsako leto v njegov spomin Memorial Franca Delčnjaka. http://www.saleskibiografskileksikon.si/index.php?action=view&tag=884
[5] Ustno pričevanje Zvoneta A. Grebenška. 27. 2. 2017