Franjo Golob se je rodil l. 1913 na Prevaljah. Čeprav je večidel svojega kratkega življenja preživel drugje, svoje rodne Koroške nikoli ni pozabil. Večkrat se je vračal in vpletal koroško motiviko v svoje umetniško snovanje.
Svojo pot je začel kot pomočnik v podobarski in pozlatarski delavnici Alojza Zorattija v Mariboru. Za njegovo nadaljnjo izobrazbo je bilo odločilnega pomena srečanje z dr. Francetom Steletom, ki je v mladem nadebudnem mladeniču prepoznal velik talent, mu pomagal v šole ter ga ves čas podpiral. Najprej je obiskoval kiparski oddelek Franceta Kralja na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. Leta 1937 je diplomiral na slikarskem oddelku zagrebške Akademije za upodabljajočo umetnost, kjer je spoznal pomembna imena takratne umetniške scene. Tu je postal član napredne skupine »Gruda«, ki je delovala pod vplivom Krsta Hegedušiča. Ves čas študija je deloval kot restavrator pri obnovi mnogih cerkva severovzhodne Slovenije in resno razmišljal, da bo to njegov bodoči poklic. Pogosto je upodabljal prizore preprostih ljudi s socialnega obrobja. Kot grafika ga spoznamo na lesorezih na temo koroških ljudskih pesmi, ki jih je pod naslovom »Nmav čriez izaro« izdal l. 1938 v bibliofilski izdaji dvestotih numeriranih in signiranih izvodov.
Umrl je star komaj 28 let, ustreljen kot talec, 3. septembra 1941 v Domžalah. Tragična usoda je pretrgala njegovo ustvarjalno pot, še preden je dosegel svoj vrhunec in dokončni umetniški izraz. Ostal je zapisan v slovenski likovni zgodovini kot velik talent, ki je, kot je zapisal dr. Stele, »bil pokošen v cvetu svoje bujne mladosti, preden je mogel dati narodu sadove, katere je tako bogato obetal«.
Koroška osrednja knjižnica hrani dve njegovi originalni deli; Popov Terc (1939) in Leški rudarji (1940).